Je res slišati odločilni preludij v samostojnost?

Danes se bodo zagovorniki samostojne Katalonije povezali v 400 kilometrov dolgo verigo.

Objavljeno
10. september 2013 19.11
Mimi Podkrižnik, zunanja politika
Mimi Podkrižnik, zunanja politika

Barcelona – Navdih so našli pri baltski poti za neodvisnost, zdaj upajo, da bo tudi njim uspelo, kar so pred skoraj poldrugim desetletjem dosegle Estonija, Latvija in Litva. Z več sto kilometrov dolgo človeško verigo, v katero se bodo Katalonci povezali danes, zahtevajo, da bi smeli na referendumu sami odločati o svoji prihodnosti.

Organizatorji – združenje Assemblea Nacional Catalana (ANC) – skrbijo, da si bodo roke podali natančno ob 17. uri in 14 minut: ob simbolno prelomnem trenutku, kakor je bil ključen 11. september 1714, ko je v španski nasledstveni vojni padla Barcelona. Katalonci so poraz spremenili v praznik, a bolečina je ostala, sodobna Katalonija se ob vsaki obletnici spominja, kako usodno je bila zavojevana; dotlej je imela močne lastne javne inštitucije, edino, kar je delila s preostalo Španijo, je bil kralj.

Medtem ko so Katalonci predvsem v zadnjih letih, ko pospešeno stopnjujejo osamosvojitvene težnje, 11. septembra zmeraj bolj množično preplavljali barcelonske ulice ali so se podali na pohod, danes ne bo mogoče spregledati zelo domišljene in veličastne dramaturgije. Natančno ob 17.14 se bodo oglasili zvonovi znamenite katedrale v Lleidi in brž še mnogi drugi po vseh koncih avtonomne skupnosti, in takrat bo tudi čas, da se za roke primejo zagovorniki neodvisnosti.

Za petinštirideset minut se bodo povezali vsi členi 400 kilometrov dolge verige, ki bo tekla od Pirenejev in vzdolž sredozemske obale. Vmes bo, med drugim, na trgu Katalonija v Barceloni odmevala Beethovnova Deveta simfonija, sledilo bo politično zborovanje, tudi nemalo govorov bo in seveda bo slišati katalonsko himno. Za nacionalno privzdignjen program bodo poskrbeli tako v Barceloni kakor še v 86 občinah, tam pač, kjer bo vodila Via Catalana.

Podpora na tujem

Zagovorniki neodvisne Katalonije si prizadevajo, da bi širši svet razumel, kaj hočejo in da v Madridu nočejo niti slišati za njihove zahteve: postati napredna država v Evropi, z boljšo ekonomsko sliko, močno uveljavljenim jezikom, kulturo in identiteto in zato priznani kot narod z bogato zgodovino. Delovati poskušajo tudi velikopotezno navzven, da bi dokončno premaknili navznoter.

Po podatkih ANC (po slovensko Narodna skupščina Katalonije) jim stojijo ob strani marsikje na tujem, prizorov z različnih koncev, v katerih si ljudje v podporo Kataloniji podajajo roke in se povezujejo v človeške verige, v zadnjih dneh in tednih ni malo. Skupaj z današnjimi verigami naj bi jih prešteli več kot sto deset, na zemljevidu sveta pa jih je mogoče povleči od Kanade in Japonske, celo baznega kampa na Mount Everestu in vzdolž dela kitajskega zidu pa do newyorškega Centralnega parka, Londona in še kam. Med petdesetimi mesti z vseh celin, kjer je (izseljenim) Kataloncem uspelo pritegniti simpatizerje, se ob Johannesburgu, Tokiu, Dublinu, Vancouvru, Buenos Airesu, Jeruzalemu, Šanghaju ... postavlja tudi Ljubljana.

Cilj, ki so si ga zastavili Katalonci, je visok, pot do njega pa bo, kakor hočejo pokazati danes, optimistična, sproščena, praznična, miroljubna in zelo demokratična. Verjamemo, da je katalonska pot za neodvisnost v resnici eno najbolj demokratičnih gibanj našega časa, kajti zraslo je iz »baze«, iz ljudi. Narodna skupščina Katalonije, na primer, še zdaleč ni umetna tvorba, ampak je spontan odgovor na več kot 500 neuradnih referendumov, ki so jih po 7,5-milijonski Kataloniji lokalne skupnosti organizirale v obdobju 2009–2011. Prvega simbolnega, na katerem so spraševali o neodvisnosti, so pripravili v obalni vasici Arenys de Munt.

Ob današnjem osrednjem prazniku kličejo po odločilnem referendumu, na katerem bi hoteli že prihodnje leto, ko bodo praznovali 300. obletnico padca Barcelone, izbrati, kako naprej. Za zdaj še ni jasno, kakšno bo referendumsko vprašanje ali jih bo morda več, ve pa se, da naj bi odgovor, ki ga bodo podali ljudje, Katalonijo bodisi ohranil znotraj Španije bodisi jo bo prelomno povlekel iz nje. Zagovorniki neodvisnosti označujejo današnjo verigo za preludij v samostojnost. V Madridu, nasprotno, zdržema opozarjajo, da Katalonci ne morejo izvesti referenduma, vsaj zakonitega ne, saj da bi bil v navzkrižju z ustavo, zato ga za zdaj zavračajo.

Izčrpavanje?

Da bi se Via Catalana v zgodovino zapisala kot zgleden izraz demokracije, je celo poletje vse potrebno pripravljalo okrog 30.000 prostovoljcev; danes popoldne pa jih bo nad organizacijo bedelo več kot pet tisoč. Ni nepomembno, da se za neodvisnost zavzemajo in jo ob tej priložnosti javno zagovarjajo mnoga ugledna in na tujem lepo zveneča imena, med njimi znani glas literature: Jaume Cabré. Razmerje med Madridom in Barcelono je, kakor verjamejo, tako zelo načeto, da ni poti nazaj. In še posebej se krha v krizi, ko mnoge Katalonce bremeni občutek, da jih španska prestolnica (finančno) izčrpava bolj, kakor bi se kot družba lahko izčrpavali sami. V Madridu in nasprotniki imajo seveda svojo plat zgodbe.