Je Trump v rivalstvu s Kitajsko pripravljen odpreti še eno fronto?

V Washingtonu in Ženevi so skorajda hkrati usmerjali pozornost na kršenje človekovih pravic v kitajski avtonomni pokrajini Xin­jiang. V prvem nastopu, odkar je prevzela dolžnost visoke komisarke ZN za človekove pravice, je Michelle Bachelet izrazila »globoko zaskrbljenost« zaradi poročil o množičnih aretacijah Ujgurov.

Skoraj v istem trenutku se je oglasilo tudi ameriško zunanje ministrstvo in zagrozilo, da bodo proti Kitajski uvedli sankcije, in to zaradi »povečanega nasilja« nad pripadniki tega in drugih muslimanskih narodov v Xinjiangu. Tiskovna predstavnica Heather Nauert je opozorila, da vlada predsednika Donalda Trumpa že proučuje kazenske ukrepe za kitajske družbe, ki so sodelovale pri gradnji taborišč in nameščanju sistemov za nadzor, vendar ni hotela navesti, za kakšen korak se utegnejo odločiti v Washingtonu. Kitajskemu vodstvu to nič kaj ne ugaja.
 

​Nadzor z visokotehnološko opremo

Potem ko je Michelle Bachelet omenila, da bi lahko komisija ZN za varstvo človekovih pravic zahtevala, naj v Xinjiang pošljejo opazovalce, je tiskovni predstavnik kitajskega zunanjega ministrstva Geng Shuang opozoril, da bi morala komisarka spoštovati neodvisnost Kitajske in »ne bi smela podlegati enostranskim informacijam iz nepreverjenih virov«. V mislih je imel pričevanja Ujgurov, ki so pobegnili s tega severozahodnega območja, organizacija Human Rights Watch (HRW) pa je zbrala njihova pričevanja v poročilu o razmerah v Xinjiangu.

Pobegli Ujguri so povedali, da tamkajšnja oblast uporablja za nadzor visokotehnološko opremo. Ljudem jemljejo DNK in izvajajo glasovno biometrijo, da lažje prepoznajo, profilirajo in spremljajo vsakogar, ki se jim zdi sumljiv. Na nekatere hiše so celo namestili dvodimenzionalne črtne kode, da lahko pripadniki varnostnih služb kadarkoli preverijo podatke o družinskih članih.
Prav to – visoka tehnologija in umetna inteligenca v službi represije – je občutljiva točka, na kateri bi se utegnili prekrižati dve smeri Trumpovih pritiskov na Kitajsko. Prva zadeva velike korake, s katerimi azijska sila hiti k novemu obdobju »velikih podatkov« (big data) in ki odsevajo njeno željo po tem, da bi v dogledni prihodnosti prevzela globalno prevlado nad tehnološkim napredkom. Druga se nanaša na ideološke razlike in neskladje sistema vrednot, ki jih ameriški predsednik pogosto omenja kot temeljno gibalo vseh njegovih napadov na enostrankarsko velesilo.



Razmere v Xinjiangu gotovo niso dobre. Težko je oceniti, ali je v taboriščih za prisilno delo v resnici zaprtih milijon Ujgurov (kot trdijo priče v poročilu HRW), osumljenih podtalnega delovanja – od prebiranja korana do nošenja dolge brade – vendar je represija vidna in več kot očitna. Vodstvo v Pekingu upravičuje »železno pest« z nevarnostjo izbruha terorizma in separatizma, partijsko glasilo Global Times pa na očitke visoke komisarke ZN za človekove pravice odgovarja z ugotovitvijo, da se zgolj »zaradi močnega vodstva Komunistične partije Xinjiang ni spremenil v 'kitajsko Sirijo' ali 'kitajsko Libijo'«.

Vodstvo v Pekingu je čedalje bolj zaskrbljeno, ker se boji, da je Trump razveljavil neuradni konsenz, ki je bil po tihem sklenjen med Belo hišo in Zhongnahaiem (rezidenca kitajskih voditeljev) po 11. septembru 2001, ko so se dogovorili, da se bodo izogibali vprašanju človekovih pravic, zlasti ko gre za muslimansko manjšino. Če bo ob tem stopila na ameriško stran še visoka komisarka ZN, se bo kitajski zmaj znašel pred pošastjo, ki se je najbolj boji. Vsaj za zdaj oziroma dokler ne bo Zahod pokleknil pred lastno bojaznijo pred svobodo, mu človekove pravice še vedno nekaj pomenijo.