Je v letalu hrvaških protestov pilot?

Zagreb - Vse to so vprašanja, ki se postavljajo vsak drugi dan, ko zagrebške ulice preplavi na stotine protestnikov, ki so na pohodu skozi glavno mesto zoper vse in vsakogar, ne le zoper vlado, HDZ in Jadranko Kosor. Hrvaška javnost, razen različnih domnev, špekulacij in nasprotujočih si razlag, ne dobi odgovora na ta vprašanja.

Protesti v Zagrebu in drugih mestih namreč postajajo vse bolj nenavadni. Čeprav jih formalno organizira pobudnik Ivan Pernar, ki si je s svojimi izjavami in dejanji zapravil tako simpatije javnosti kot protestnikov, je med tistimi, ki se poskušajo profilirati kot novi nosilci upora, toliko različnih posameznikov in skupin, da vse skupaj postaja podobno letalu, na katerem ni pilota. Opazovalci protestov namreč med sodelujočimi prepoznavajo tudi mlajše pripadnike skrajne desnice, kakor tudi skrajne levice, pojavljajo se znani člani manj pomembnih političnih strank in drugi posamezniki zelo različnih političnih in družbenih predznakov, kar le še bolj otežuje identifikacijo gibanja in njegove cilje oziroma tarče.

Če se je na začetku še zdelo, da se bodo zbirali predvsem tisti, ki zahtevajo odhod vlade, HDZ in Jadranke Kosor z oblasti ter čim prejšnjo stabilizacijo države in vstop v Unijo, prinese vsak novi protest novo protievropsko simboliko. Vse več je namreč protievropskih zastav med protestniki (videnih na protestu skrajnih veteranskih organizacij), navsezadnje je bil poveden tudi zažig evropske zastave, ki so jo sneli na sedežu največje opozicijske stranke SDP. Takšna dejanja so razblinila občutek, da je na ulicah nezadovoljna in razočarana mladina, ki ji je v interesu ureditev države na temelju evropskih vrednot in idej.

»Protestniška blamaža«

Zdaj že običajni sprehodi protestnikov po Zagrebu so pokazali tudi, da na ulicah ni nezadovoljnih državljanov, denimo brezposelnih ali tistih, ki jih je gospodarska kriza, ki se je poglobila zaradi nesposobnosti vladajočih, potisnila na rob preživetja. Protesti sicer uživajo velikansko podporo javnosti, vendar se jim ta javnost - ne pridruži. Ne brez razloga: protesti so brez vodstva, prepoznavnih ciljev in zahtev. Glede na to, da opozicijski levi blok in sindikati, ki imajo daleč največjo mobilizacijsko moč, nimajo prav nobenega namena, da bi podprli proteste ali vsaj organizirali svoje, razumnejši komentatorji sodijo, da bi zdajšnjo nejasno »protestniško blamažo« lahko rešili le študentje zagrebške filozofske fakultete ali civilnodružbene organizacije, ki so že izvedle podobne akcije. Kakor kaže, pa se ti od dogodkov na ulici distancirajo.

Da je s protesti nekaj »narobe«, kaže tudi dejstvo, da se na ulicah nikakor ne more zbrati spoštovanja vredno število državljanov. Čeprav večina tukajšnjih medijev vsak drugi dan iz neznanih razlogov manipulira s številkami protestnikov (da se jih je, denimo, zbralo 10.000), je dejstvo, da se jih več kot 5000 - v milijonskem Zagrebu - ne more zbrati. Ljudje so očitno zaznali, da se na ulicah dogaja nekaj, kar se pripravlja v krogih, katerih cilji so skriti in nameni niso znani. Ni malo takih, ki sodijo, da so protesti vse bolj v rokah skrajne desnice, ki poskuša do te mere zatresti zmerno vodstvo HDZ, da bi ga zamenjala trda linija v tej stranki, ki bi HDZ vrnila na nacionalistično, izolacionistično in protievropsko pot.

Leva nevarnost?

Tej tezi - sicer eni izmed mnogih, ki jih je slišati te dni - pritrjuje tudi naravnanost dela protestniškega gibanja, ki za stanje v državi krivi tudi opozicijski blok, ki bo, kakor vse kaže, na prihodnjih volitvah zmagal. Tako se bo namreč v državi politična moč prevesila v korist leve sredine, ki bo obvladovala tako Pantovčak kakor Banske dvore, to pa je môra nacionalistične desnice. Ker je tej opciji popolnoma jasno, da ji hud poraz HDZ ne bo koristil (s svojimi obskurnimi strankami in gibanji se namreč v parlament ne bo mogla prebiti), se zavzema za prerazporeditev znotraj HDZ.

Podobnih in drugačnih tez je še veliko, kar poskus razumevanja, kaj se dogaja na ulicah, le še otežuje. Problematično je tudi vsakokratno »obiskovanje« domovanj politikov, glede na to, da tam stanujejo tudi njihovi družinski člani in da gre za svojevrsten vdor v zasebnost in nezmožnost ločevanja uradnega, političnega prostora od zasebnega.

Za zdaj je jasno vsaj to, da proteste vodijo in v njih sodelujejo dezorientirani posamezniki z nedoločljivimi in nasprotujočimi si sporočili, ki kažejo prezir do vseh simbolov politične in finančne moči oziroma sporočajo odtujenost od političnih elit, tudi opozicijskih. Slednje, na primer, ni moč projecirati na državljane, ki jih ni na ulicah. Levi koaliciji se, denimo, velika priljubljenost kljub protestom ni zmanjšala. Se pa opazovalci čudnih protestniških razmer strinjajo v enem: dosedanje razmeroma benigne protestnike, ki so morebitni zametek nečesa velikega, lahko, če se bo popolna zmeda v njihovih vrstah nadaljevala, zamenjajo nevarnejši kolovodje in ideje.