Tiskane izdaje
Prehod na plan B očitno pomeni poraz plana A. Čeprav ne more nihče dokazati, da je ta načrt resnično obstajal, lahko zdaj, ko je v severnokorejskem podzemnem predoru eksplodirala še druga jedrska bomba, domnevamo, da je hotel Kim Džong Il s tisto prvo zgolj trgovati in jo zamenjati za ameriško priznanje, mirovna zagotovila in tisto, kar je bilo zanj najpomembnejše - malo spoštovanja močnih ZDA za narod, ki sebe nič več ne vidi v nepretrgani liniji civilizacije, ki je na teh tleh vzniknila pred pet tisoč leti.
Seveda je še bolj pomembno, ali bodo zdaj tudi ZDA prešle na plan B - če ga seveda imajo - oziroma ali so sploh izdelale načrt o tem, kaj storiti s Severno Korejo in kaj si želijo videti na Korejskem polotoku v prihodnjih nekaj desetletjih.
»Ukvarjanje s Severno Korejo bi lahko povzročilo, da bi bil Irak videti kakor otroška igra. Kajti dlje ko čakamo, težje bo naše delo,« je časopis Atlantic Monthly pisal poleti 2005, torej veliko pred prvim jedrskim poskusom in dovolj alarmantno, da so se morali v Washingtonu že takrat vprašati, kako naprej s Kim Džong Ilom.
A tudi sam Kim se je znašel pred ključnim vprašanjem: Kako naprej z lastno državo? Kako priti skozi šivankino uho zamenjave generacij, ki v diktaturah, kakršna je njegova, vselej prinaša s seboj zametke smrtne krize, in kako se s svojim vratom izogniti giljotini, tako imenovani songun čongči - »politiki vojske na prvem mestu«, da te ne pokončajo generali, ki jemljejo to geslo zelo zares.
Skrajni čas je za ugotovitev, da v Pjongjangu že divja jedrska vojna proti diplomaciji, da so pravkar zapičili še eno jedrsko puščico v srce varnostnega mehanizma azijsko-pacifiškega območja in da imamo v severovzhodni Aziji v tem trenutku hkrati kitajsko, japonsko in južnokorejsko gospodarstvo, od katerih ves svet pričakuje rešitev pred finančno krizo. Bohoti pa se tudi šop korejskih, japonskih in kitajskih jedrskih ambicij, ki se vzajemno podpirajo v zlu in sistematično ubijajo vsako upanje, da ne bo tekme v kopičenju orožja za množično uničevanje.
V ta nevarni krog, v katerem se gospodarski vzpon in jedrska grožnja vrtita kakor pes, ki lovi lastni rep, se je - včasih celo ne da bi se tega zavedala - ujela varnost ameriške in evropske celine. Kim Džong Il je včasih lahko tarča političnega zasmehovanja in o njem je mogoče snemati risanke, v katerih prepeva balado o osamljenosti, kar se v korejski izgovorjavi sliši kot I am ronery; prav tragikomično pa je govoriti o tem, da bo Severno Korejo še en jedrski poskus pahnil v samoosamitev. S povečano jedrsko orožarno pravzaprav nikoli ne bo nič bliže vsem nam, ki celo plana A nismo imeli. Da niti ne omenjamo, kaj storiti, če ima Kim Džong Il pripravljen tudi plan C.
