Jedrski dogovor kot simbol evropskih omejitev

Negotova usoda iranskega jedrskega dogovora, enega od največ­jih dosežkov evropske zunanje politike, kaže, zakaj bo utrjevanje položaja in vloge­ Evropske unije v čedalje bolj kompleksnem mednarodnem okolju za evropske politike vse prej kot lahka naloga.

Dogovor namreč že dolgo ni več zgodba o uspehu, ampak simbol omejitev evropske zunanje politike. Te se kažejo predvsem prek težav, s katerimi se EU sooča pri iskanju načina, da bi se vsaj delno izognila sankcijam, ki so jih Iranu skladno s politiko največjega mož­nega pritiska naložile Združene države Amerike, in s tem dogovor, s katerim se je islamska republika pred štirimi leti v zameno za gospodarsko sodelovanje odpovedala spornim delom svojega jedrskega programa, ohranila pri življenju.



»Na evropski in mednarodni ravni za zdaj ne moremo zagnati mehanizmov, ki bi do neke mere uravnotežili pritisk, ki ga ZDA povzročajo s sankcijsko politiko. To je dejstvo,« je za Delo pojasnil neimenovani evropski diplomatski vir in s tem opozoril na razkorak med pričakovanji ter realnostjo, ki zaznamuje proces reševanja jedrskega dogovora, pa tudi širše razprave o geostrateškem položaju Evrope. Nastali položaj po njegovem utrjuje vtis, na katerega sta v zadnjem času opozorila tako vodstvo nove evropske komisije kot francoski predsednik Emmanuel Macron, in sicer, da Evropa v zunanji politiki nima podlage za resnično samostojno delovanje.

Obvod, ki ni zaživel

Iranska zgodba je eden od najbolj nazornih primerov, zakaj je tako. V njenem središču je Instex, posebna namenska družba, ki so jo v začetku letošnjega leta ustanovile francoska, nemška in britanska vlada, da bi ohranile odprt kanal za trgovanje z Iranom, ki ne bi potekalo v ameriških dolarjih oziroma bilo izpostavljeno mednarodnemu finančnemu sporočilnemu sistemu Swift.



Trojica evropskih sil, ki so sodelovale pri nastajanju iranskega jedrskega dogovora, je konec prejšnjega tedna z zadovoljstvom sprejela napoved Belgije, Danske, Finske, Nizozemske, Norveške in Švedske, da bodo kot delničarke vstopile v Instex, in jo označila za »korak, ki potrjuje evropska prizadevanja za spodbujanje legitimnih oblik trgovanja med Evropo in Iranom«. Toda dejstvo je, da prek te družbe leto po njeni ustanovitvi še ni bila izvedena nobena omembe vredna transakcija in da po vsej verjetnosti prek nje nikoli ne bo stekel denar od trgovanja z nafto, ne da bi tuja podjetja, ki bi sodelovala pri tem, doletele ameriške sankcije.

Neposlušni zavezniki

Odločitev šesterice evropskih držav, da bodo vstopile v Instex, je prišla nekaj dni pred vrhom voditeljev zveze Nato, ki bo ta teden v Londonu; ZDA so evropske partnerice večkrat opozorile, naj ne spodkopavajo ameriških sankcij proti režimu v Teheranu, a se zaradi neposlušnosti zaveznic ne bodo pretirano obremenjevale. V Instexu namreč ne vidijo realne grožnje.

Dva dni po koncu vrha se bodo na rednem srečanju na Dunaju ob odsotnosti ZDA sestali tudi predstavniki držav skupine P5+1, torej evropske trojice, Kitajske in Rusije, od katerih bo Iran najverjetneje hotel dobiti dodatna zagotovila, da se te lahko držijo obveznosti v okviru jedrskega ­dogovora.​



Koliko časa lahko država, ki se sooča s čedalje večjo gospodarsko krizo in iz katere v zadnjem času prihajajo skrb vzbujajoča poročila o množičnih protestih, vzdrži ameriško politiko največjega možnega pritiska, je vprašanje, na katero diplomati in analitiki nimajo odgovora. Postopno iransko opuščanje obveznosti v okviru jedrskega dogovora jih za zdaj ne skrbi toliko, vsaj dokler to Iran počne transparentno, pod drobnogledom mednarodne agencije za jedrsko energijo. Po drugi strani obstaja bojazen, da bi lahko nedavno odkritje sledi urana na neprijavljeni lokaciji v islamski republiki dodat­no zaostrilo odnose med Teheranom in državami pogodbenicami, ki ostajajo zavezane dogovoru iz leta 2015.