Joe Biden v Rusiji: dialog, prežet z nezaupanjem

Moskva – Glavni namen visokega ameriškega obiska je dopolniti dosežke ponovnega zagona v ameriško-ruskih odnosih, ki se je na pobudo ameriškega predsednika Baracka Obame začel pred dvema letoma. Doslej najpomembnejši rezultat je novi sporazum o krčenju zalog strateškega jedrskega orožja Start, ki sta ga Medvedjev in Obama podpisala aprila lani, veljati pa je začel po januarski ratifikaciji v ameriškem kongresu in obeh domovih ruskega parlamenta. Zdaj v Rusiji grozijo, da bodo iz sporazuma izstopili, če v skupnem protiraketnem ščitu ne bodo igrali enakovredne vloge kot Združene države Amerike.

Zunanji minister Sergej Lavrov in ameriška državna sekretarka Hillary Clinton sta na gumb za ponovni zagon simbolično pritisnila 6. marca 2009, ob drugi obletnici tega dejanja pa poskuša Biden v ameriško-ruske odnose vnesti novo energijo. V tem trenutku je še toliko bolj pomembno jezditi na omenjenem valu, saj se tako Rusija kot Združene države Amerike bližajo predvolilnemu obdobju, v katerem se bo ozračje brez dvoma precej spremenilo.

Naloga je zahtevna že zdaj, saj je dialog med Moskvo in Washingtonom prežet z obojestranskim nezaupanjem. »Težko si je predstavljati, kaj je v atmosferi pomanjkanja zaupanja še mogoče storiti. Življenje nam daje nove in nove preizkušnje, kakršne so denimo razmere v severni Afriki. Treba je poiskati možnost, da ukrepamo skupaj,« je Aleksander Konovalov iz Inštituta za strateške analize s sedežem v Moskvi prepričan, da je ponovni zagon od znotraj votel, saj hladnovojnima sovražnicama ni uspelo preseči starih antagonizmov. Kar zadeva položaj v Libiji, je Obama v ponedeljek omenil možnost vojaškega posredovanja, Rusija pa je dala vedeti, da temu ostro nasprotuje.

Glavni mejnik otoplitve je sporazum Start, s katerim sta se državi zavezali, da bosta število jedrskih konic zmanjšali na 1550 in število nosilcev jedrskega orožja na 700, v njem pa so zapisana tudi pravila nadzora nad ruskim in ameriškim jedrskim arzenalom. »Sporazuma ne razumem kot neposreden rezultat ponovnega zagona. Novi Start je bil vedno v interesu obeh strani,« je tudi James Nixey iz londonske ustanove Chatam House izrazil prepričanje, da ponovni zagon ni pokazal večjih rezultatov, z izjemo milejše retorike.

Širitev Nata na postsovjetsko prostranstvo kot izvirni greh

Kljub umiritvi strasti je Medvedjev novembra lani zagrozil z namestitvijo novega ofenzivnega orožja, če Združene države Amerike in zveza Nato z Rusijo ne bodo dosegle dogovora o protijedrskem dežniku. Ta je v zadnjem letu njegovega prvega predsedniškega mandata postal glavna zunanjepolitična tema, kar dokazuje imenovanje ruskega veleposlanika Dmitrija Rogozina na položaj posebnega predsedniškega odposlanca za jedrski ščit.

Zveza Nato je lani potrdila načrte o antibalističnem raketnem sistemu (ABM) pod ameriškim nadzorom, k sodelovanju pa so povabili tudi Rusijo, ki je v pogovore o morebitni zasnovi skupnega jedrskega ščita privolila na novembrskem vrhu Nata v Lizboni. Pogovori so obtičali na mrtvi točki, saj je Moskva zahtevala, naj ji v njem zagotovijo enakovredno vlogo kot Washingtonu. »Na eni strani Rusko federacijo vabijo, naj sodeluje v projektu, ko pa začnemo podrobno analizirati povabila, nam je takoj jasno, da niso pripravljeni na kompromis,« je Rogozin ošvrknil ameriško neprožnost.

Rusija je predlagala sistem, v katerem bi Nato prestrezal rakete, usmerjene proti Rusiji, medtem ko bi bila Rusija pristojna za rakete, ki čez njeno ozemlje letijo proti Evropi. Na to se je namestnica ameriške državne sekretarke Rose Gottemoeller odzvala z besedami, »da bo Nato ščitil članice Nata, kar je še vedno temeljno ameriško vodilo.« Z Rusijo so pripravljeni deliti radar in druga zgodnja opozorila, postavili pa bodo svoj protiraketni ščit. »Sistem ABM je učinkovit, če sovražnikove rakete prestreza med izstrelitvijo, zato je najbolje, da je čim bliže potencialnim sovražnikom. Če sta to Iran in Severna Koreja, potem bi morali ščit postaviti v Turčiji ali Južni Koreji. Trenutne lokacije so precej dlje, zato se Rusija upravičeno sprašuje, kdo je prava tarča,« je ruskemu vodstvu dal prav Vladimir Belaeff iz Inštituta za globalno družbo v San Franciscu. »Iz perspektive Moskve je sodelovanje v skupnem protiraketnem ščitu problematično. Gre predvsem za zaupanje. Do širitve Nata je prišlo, čeprav so Gorbačovu izrecno obljubili, da se to ne bo zgodilo,« je na izvirni greh opozoril kanadski analitik Patrick Armstrong.

Afganistan, Iran, STO

Ustavitev širitve Nata na postsovjetski prostor in odpoved načrtom za postavitev protiraketnega ščita na Poljskem in Češkem sta glavna razloga za preostale dosežke v ameriško-ruskih odnosih. Eden pomembnejših je odprtje t. i. severne tranzitne poti čez rusko ozemlje, s čimer je Moskva prižgala zeleno luč za transport nevojaške opreme za zavezniške operacije v Afganistanu. Ustavila je prizadevanja za zaprtje ameriške vojaške baze v Kirgiziji, ki je glavni tranzitni center za zavezniške operacije v Afganistanu, sodeluje pa tudi pri urjenju afganistanske policije in pomaga v boju proti narkotikom. Poleg tega je podprla tudi ostrejše sankcije proti Iranu in ustavila prodajo naprednih protiraketnih sistemov S-300.

Združene države Amerike v zameno podpirajo čimprejšnji vstop Rusije v Svetovno trgovinsko organizacijo, za kar si neuspešno prizadeva že od leta 1993. Z blokado vstopa je sicer že zagrozila Gruzija, s katero se je ruska vojska pred dvema letoma in pol v njeni separatistični pokrajini Južni Osetiji zapletla v vojno. Obstaja tudi nevarnost, da ameriški kongres ne bo odpravil amandmaja Jackson-Vanik, anahronizma iz hladne vojne, ki so ga ZDA sprejele leta 1975 in predvideva trgovinske omejitve proti nekdanji Sovjetski zvezi. Sprejet je bil kot odgovor na sovjetsko omejevanje judovskega preseljevanja.

Gospodarska menjava med državama ni upravičila velikih pričakovanj, ki so nastala po zlomu Sovjetske zveze leta 1991. Od takrat so ameriška podjetja po podatkih ruskega statističnega urada vložila v Rusijo 6,7 milijarde dolarjev, to je manj kakor Irska ali Japonska, gospodarska menjava pa je lani znašala 23,5 milijarde dolarjev ali pičlih 3,8 odstotka celotne ruske zunanje trgovine.