Jug Sredozemlja resno vznemirja Italijane

Rim - Dogajanja v Egiptu pa so se zares ustrašili šele, ko se razmere nikakor niso hotele umiriti, še bolj pa v trenutku, ko je bilo sporočeno, da je predsednik Mubarak odšel iz Kaira. Zdaj sta za Italijo naenkrat nastala vsaj dva problema, morebitni množični prihod beguncev iz Tunizije in iz Egipta, in negotovost prihodnjega gospodarskega nastopa v Egiptu, kjer je Italija prva evropska partnerica, družba Eni pa najmočnejša tuja družba.

Na otočku Lampedusa, ki je bliže tunizijski kot italijanski obali, so že skoraj pozabili, kako je bilo, ko so afriški prebežniki prihajali v tisočih in tisočih, odganjali turiste, potem pa s pomočjo italijanske mafije skrivnostno izginjali in so jih spet odkrili šele kje na severu Italije ali celo na severu Evrope. Ustavilo se je šele po sporazumu med polkovnikom Gadafijem in Silviom Berlusconijem, ki sta sklenile velike posle, Italija pa je morala obljubiti, da bo izplačala pet milijard evrov vojne odškodnine za čas, ko je bila v Libiji kolonialna gospodarica.

Begunskega taborišča na Lampedusi ni več, po zadnjem požaru, ki so ga zanetili tam zaprti prišleki, ga niso več obnavljali, potem pa so morebitne ljudi s čolnov, ki jih je bilo bistveno manj kot prej, takoj odpeljali drugam. Ta trenutek imajo vse prišleke naseljene v župnišču in okrog njega, nekaj tudi v turističnih naseljih, saj Lampedusa živi samo od turizma. Nezaželeni prišleki so bili turizmu desetletje in več v hudo breme.

Še bolj kot čolnov iz bližnje Tunizije se v Rimu bojijo čolnov in ladij iz Egipta, kjer so nemiri še povečali revščino, ljudem brez vsega pa bi se utegnili v prihodnje pridružiti še ljudje starega režima, ki se bodo bali ostati doma.

Egiptovske nemire in spremembe so v Italiji, vsaj na zunaj, precej dni jemali samo napol zares. Posamezne državne ustanove so zagotavljale, da razen 15.000 turistov, ki so jih s pomočjo zunanjega ministrstva pripeljali domov, ni bil nihče v nevarnosti, tudi posli so bojda še potekali normalno. Zdelo se je, da so v Rimu prepričani o nespremenljivosti ureditve in ozračja v Kairu. Zelo na glas so šele danes začeli razmišljati o tem, da se v prihodnje lahko tudi kaj obrne na glavo.

Med razvneto razpravo v oddaji državnega radia so gospodarski strokovnjaki dopoldne spraševali državne funkcionarje, ali se zavedajo, da je Italija prvi egiptovski partner iz Evrope, na svetu so od Italijanov v Egiptu močnejši samo Američani in Kitajci, da so turistične objekte povečini gradila italijanska podjetja, v veliki meri so bili Italijani tudi investitorji.

Mubarak v Rimu skoraj doma

Zelo neposredno je bilo vprašanje enega izmed poznavalcev sredozemskih razmer, ki je zbodel vladnega predstavnika z ugotovitvijo, da so za tako dober položaj na egiptovskem trgu morali Italijani marsikoga podkupiti, pa ne z drobižem. Predsednik Mubarak je bil zadnja leta tolikokrat v Rimu, da se je zdel gost samo takrat, kadar je prišel uradno, kot državnik, sicer pa je bil tukaj skoraj doma.

Italijanske družbe obvladujejo egiptovski naftni sektor. Družba Eni v Egiptu načrpa petino vse svoje nafte, družba Edison pa skoraj desetino. Dokler je egiptovski gospodarski in razvojni model, narekovan z zahoda, v dobršni meri tudi iz Italije, še veljal za zgled vsem drugim državam v razvoju, zlasti na jugu Sredozemlja, so dobro delovale tudi druge družbe, zlasti gradbene. Z zlomom modela, kakor se je izkazalo v sedanji krizi, pa vse postaja negotovo, vse pogodbe se zdijo odprte in položaj italijanskega gospodarstva v Egiptu ranljiv.

Na turističnem področju je že hitra vrnitev 15.000 turistov pokazala, kako so za italijansko turistično industrijo zlasti pozimi pomembni egiptovski centri. Šele zdaj, ko se kriza vleče in se noče nehati, pa so se v Italiji začeli zavedati, da v Šarm el Šejku in drugih središčih dela na tisoče italijanskih kuharjev, upravnikov in podjetnikov, ki so ves svoj kapital vložili v egiptovski turizem.

Analitiki se že sprašujejo, ali bo po trenutnem zastoju in po spremembah, ki jih ni mogoče odmisliti, italijanska navzočnost lahko še tako opazna, ali bo treba celo vojsko novih egiptovskih funkcionarjev podkupovati na novo, ali se lahko obrne celo tako, da Egipt ne bo več tako prijazen do prevzetnih zahodnih podjetnikov in bo zlatih jajc morda celo konec.