Polovični dogovor obeh Sudanov

Naftni spor med sprtima sosedama je razrešen, mejni še ne.

Objavljeno
27. september 2012 10.13
Posodobljeno
27. september 2012 10.13
SUDAN-SSUDAN-TALKS-UNREST-OIL
Andrej Miholič, zunanja politika; Mo. B., Delo.si
Andrej Miholič, zunanja politika; Mo. B., Delo.si

Adis Abeba − Pogajanja med Kartumom in Džubo, ki pod pokroviteljstvom Afriške unije potekajo v etiopski prestolnici, so v sredo zvečer vendarle pokazala napredek, čeprav omejen. Delegacijama sprtih afriških sosed je namreč po štirih dneh napornih pogovorov na najvišji ravni uspelo najti rešitev za naftni spor, ki je v zadnjih mesecih močno prizadel obe gospodarstvi, in se uskladiti glede demilitariziranega območja med državama, medtem ko usoda spornih obmejnih pokrajin še naprej ostaja nerešena.

Podrobnosti sporazuma, ki sta ga v Adis Abebi podpisala predsednika Omar el Bašir in Salva Kiir Majardit, niso znane, njegov ključni del je rešitev naftnega spora med Sudanoma. Po lanski ločitvi je jugu pripadla večina nekoč skupnih zalog strateške surovine, medtem ko je praktično vsa infrastruktura, potrebna za njen izvoz, ostala severu. Ker se državi nista mogli sporazumeti o višini nadomestila za uporabo infrastrukture, je Džuba januarja popolnoma ustavila črpanje nafte, izpad dohodkov pa so boleče občutili na obeh straneh meje. Zdaj bo lahko južnosudansko črno zlato spet steklo na svetovne trge.

Poleg ekonomskih vprašanj sta pogajalski delegaciji rešili razhajanja glede ustanovitve tamponske cone ob meji, ki naj bi v prihodnje preprečila spopade, kakršen je bil tisti, ki je aprila državi potisnil na rob nove vojne. V skladu z dogovorom iz Adis Abebe se bosta obe vojski umaknili deset kilometrov od mejne črte, ki še naprej ostaja jedro spora med sosedama. Njuni vodstvi se namreč nista dogovorili o poteku spornega dela (približno petine) meje in o usodi pokrajine Abjei in drugih obmejnih območij, ki si jih obe lastita. Pogajalci so sporočili le, da se bodo o teh vprašanjih še pogajali.

Nedvomno je k sredinemu dogovoru odločilno pripomogel mednarodni pritisk, podkrepljen z grožnjo sankcij pod okriljem Združenih narodov. Vprašanje pa je, ali bo ta dovolj, da bosta sprti državi dogovorjeno tudi ­spoštovali.