Južnokorejska politika vojske na prvem mestu

Na Korejskem polotoku so se stvari malo obrnile na glavo, ko je Južna Koreja v torek na ulicah svojega glavnega mesta razkazovala vojaško moč in grozila z balističnimi izstrelki, Severna Koreja pa je v generalni skupščini OZN v New Yorku govorila o miru.

Vojaška parada v Seulu je bila posvečena dvojnemu jubileju. Enourni mimohod 12.000 vojakov in najzmogljivejše oborožitve je zaznamoval 65 let od ustanovitve južnokorejskih oboroženih sil in 60 let od sklenitve vojaškega pakta z ZDA. In ko sta dan po predstavitvi najnovejše rakete vrste hjeonmu 3, ki leti 1500 kilometrov daleč in je tako natančna, da lahko prileti skozi okno katerega koli severnokorejskega vojaškega poveljstva, ameriški in južnokorejski obrambni minister Chuck Hagel in Kim Kvan Džim podpisala novi sporazum o skupni obrambi pred severnokorejsko nevarnostjo, se je zdelo, da se je politika »vojske na prvem mestu« iz Pjongjanga preselila v Seul.

Veliko pove dejstvo, da je pred približno desetimi dnevi južnokorejska predsednica Park Geun Hje prelomila svojo predvolilno obljubo o gradnji socialne države in je precej zmanjšala proračun za pokojnine starejšim in šolnine mladim. Hkrati bo za razvoj poveljniškega sistema, potrebnega za preventivne napade na Severno Korejo, njena vlada namenila približno milijardo dolarjev na leto.

Medtem ko se je v Seulu odvijala največja vojaška parada v zadnjih desetih letih, je v New Yorku govoril namestnik severnokorejskega zunanjega ministra Pak Kil Jon, ki je zahteval, naj se s Korejskega polotoka umakne »poveljstvo OZN«, ki je, kot je rekel, »v službi ameriške strategije«, in z Združenimi narodi pravzaprav nima nič.

Tako imenovano demilitarizirano območje vzdolž 38. vzporednika vse od vzpostavitve premirja leta 1953 nadzorujejo oficirji z oznakami OZN, resnična pa je tudi Pakova trditev, saj so predvsem del ameriške vojaške navzočnosti na jugu polotoka, ki celih šest desetletij po vojni spominja na to, da mir ni bil nikoli formalno sklenjen in podpisan, zato se tudi sovražnosti nikoli niso zares končale.

Odgovor na severnokorejski poziv pa je kljub temu vojaško jasen. Kim Kvan Džin in Chuck Hagel sta držala desno roko na srcu, ko so igrali himni obeh držav, in čeprav je ameriški obrambni minister v Seul prišel pod senco blokade administracije v Washingtonu in se je pritoževal, da v takšnem ozračju težko prepriča zaveznike, da ZDA lahko izpolnijo nalogo varovanja miru v Aziji, se je tudi on očitno zavedal, da je krizo v kongresu povzročila krepitev sociale, ne pa vojaški proračun, zato je lahko mirno podpisal še en sporazum o skupnem delovanju proti severnokorejski jedrski nevarnosti.

Novi pakt ne govori o posebnem programu razvijanja nove oborožitve, ampak o metodah usklajevanja vojaškega delovanja v primeru severnokorejskega izzivanja z jedrskim ali kemičnim orožjem. Ko so ZDA in Južna Koreja Severno Korejo opredelile za jedrsko nevarnost, so ji s tem tako rekoč priznale tudi položaj jedrske sile, zato je bilo logično, da je Seul še enkrat sprožil vprašanje pravice do predelave odpadkov iz svojih jedrskih elektrarn.

To pa je ostalo kot ena težavnih tem v odnosih med Washingtonom in Seulom, ki skupaj z vprašanjem prenosa vojaškega nadzora nad četami z ameriškega na južnokorejsko poveljstvo že več let obremenjuje dvostransko zavezništvo. Leto 2015 je določeno kot leto, ko mora biti ta prenos izvršen, Južna Koreja pa je spet zahtevala preložitev in to opravičevala z nezadostnimi vojaškimi zmogljivostmi za izvajanje morebitnih vojaških nalog.

Hkrati se v vojaškem zavezništvu med Kitajsko in Severno Korejo spreminja nekaj bistvenega, saj je uradni Peking prejšnji teden izdal dolg seznam opreme in kemičnih materialov, namenjenih proizvodnji jedrskega orožja, ki jih kitajska podjetja ne smejo več izvažati čez reko Jalu. Publikacija z 236 stranmi s podrobnostmi, ki gredo v milimetre in mikrograme, je morala biti, kot pravijo viri, odobrena z najvišjega partijskega vrha in je očitno kazalec nove politike predsednika Xi Jinpinga do mladega diktatorja v Pjongjangu.

Čeprav se zdi v tem trenutku malo verjetno, da bi se predsednik Barack Obama po telefonu pogovarjal s Kim Džong Unom tako, kot se je z iranskim Hasanom Rohanijem, je smerokaz novega kitajskega ukrepa obrnjen v tej smeri. Kitajska dobro ve, da je najresnejša nevarnost za regijo propad severnokorejskega režima in ne jedrska vojna. Zato mladega voditelja na vse načine sili k osredotočanju na hrano za narod in izhod iz gospodarske izolacije.