Tiskane izdaje
Peking – Kitajci so opazili, da je pred vhodom v Le Palais des Festivales v Cannesu te dni postavljen velikanski »G«, iz francoske slaščice »macaroon« in čokolade. Ni jim povsem jasno, kaj je tako sladkega na vrhu voditeljev dvajsetih najvplivnejših gospodarstev sveta. Vse se jim zdi grenko, v najboljšem primeru kislo.
»Za Kitajsko je to zelo zapleten položaj,« pravi profesor Zhu Feng iz Centra za mednarodno strateško raziskovanje na pekinški univerzi. »In težko je napovedati, kako bo odgovorila na prošnjo Evrope, naj se pridruži programu reševanja.«
Dotaknila sva se namreč vprašanja, vrednega milijardo dolarjev, ki se je v Cannesu zastavljalo za kulisami in pred čokoladnim »G«, na katero pa kitajski predsednik Hu Jintao, ko je nagovoril udeležence sestanka, ni jasno odgovoril, ampak je poudaril »pet vztrajanj«.
Vztrajati pri ravnotežju kot spremljevalcu rasti, obojestranskem dobičku, ustvarjenem s sodelovanjem, izboljšanju monetarnega reda z reformami, napredku, temelječem na inovacijah, in pri razvoju kot viru blaginje, so bile Hujeve teze, s katerimi bi se lahko vsakdo strinjal. Iz njih pa ni bilo mogoče sklepati, ali bo kitajski denar postal del finančnega svežnja, s katerim rešujejo evro. Medtem ko so nekateri kitajski analitiki prepričani, da njihova država ne bo mogla stati ob strani, drugi opozarjajo, da bo v partijskem vrhu o tem težko doseči soglasje zaradi velikanskega pritiska kitajske javnosti, ki je prepričana, da bi morala njihova vlada milijarde dolarjev porabiti za reševanje domačih, ne pa tujih težav.
Na moje vprašanje, ali je podobna dolžniška kriza mogoča tudi na Kitajskem, mi je profesor Zhu odgovoril v odtenkih. »Za zdaj je še vedno dovolj razlogov za optimizem in malo verjetno je, da se bo kaj takega zgodilo v bližnji prihodnosti. Vse pa je odvisno od tega, ali bo Kitajska imela stabilen gospodarski razvoj in ali bo napredovala pri tranziciji gospodarskega sistema,« mi je povedal.
Zhu Feng kljub temu opozarja, da ta optimizem ne pomeni, da je kitajska gospodarska moč dovolj velika za izzive, podobne evropskim. »Kitajska posveča veliko pozornosti dolžniški krizi v EU in poskuša pomagati, a bo zaradi vseh svojih finančnih težav pri tej pomoči najbrž zelo omejena.«
Profesor Zhu je še opozoril na to, da sta Kitajska in Evropa dolga leta povsem različno obravnavali razvoj gospodarskih odnosov. »EU veliko več pozornosti posveča naraščajočemu primanjkljaju, za Kitajsko pa so pomembnejše naložbe evropskih držav v njeno industrijo, pa tudi umik vseh trgovinskih in vojaških embargov. Če ta vprašanja ne bodo rešena, kot je treba, bodo še naprej ogrožala gospodarske in trgovinske odnose med Kitajsko in Evropsko unijo,« pravi Zhu Feng.
Profesor Zhu ne dvomi veliko o naravi evropskih težav. »Mislim, da je to predvsem politično vprašanje, ker države EU velikanske vsote denarja namenjajo za socialo. Ko gospodarstvo ni v dobrem stanju in niso zagotovljene državne finance, stroški pa ostanejo enaki kot prej, potem seveda nastajajo takšne težave.«
V pričakovanju jasnejšega kitajskega stališča glede sodelovanja pri reševanju evra se množijo ugibanja o političnih zahtevah, ki jih bo Peking postavil kot pogoj. Na vprašanje, ali bo Kitajska zahtevala, naj z dnevnega reda dialoga z EU črtajo človekove pravice, Zhu Feng ni prepričan, da bi bilo to v interesu Kitajske. »Mislim, da to ne bi bilo dobro, ker bi povzročilo nasprotno reakcijo proti Kitajski. Bolj sem prepričan o tem, da bo Peking vztrajal samo pri ekonomskih ciljih.« To konkretno pomeni, da bo Kitajska bolj vztrajala pri pridobitvi statusa tržnega gospodarstva kakor pri odpravi embarga na oborožitev. »Govorimo o pragmatičnem reševanju težav,« pravi Zhu.
Profesor se ne strinja s trditvijo nekaterih analitikov, da vrh držav G20 azijski sili ponuja možnost, ki bo enako ugodna za obe strani, ker bi se Kitajska s pomočjo Evropski uniji lahko povzpela do položaja ene od voditeljic svetovnega gospodarskega reda. »Ta kriza pravzaprav zelo slabo vpliva na gospodarske in trgovinske odnose med EU in Kitajsko,« pravi Zhu. »Kitajska upa, da jo bo EU čim prej obvladala, ohranila mir v vsakem pogledu in se naprej gospodarsko razvijala.«
