Kaj se je dogajalo v »rumeni hiši«

Beograd - Mednarodno tožilstvo na Kosovu je sprožilo preiskavo v zvezi z nezakonitimi presaditvami človeških organov v zasebni kliniki Medicus v Prištini, v kateri so pred desetimi dnevi aretirali štiri ljudi. Mnogi pričakujejo, da se bo v tej preiskavi pokazalo, ali gre za bolj razširjeno dejavnost na Kosovu oziroma ali je ta primer povezan z odkrivanjem drugih nezakonitih klinik, med drugim tudi klinike za umetno oplojevanje v Prištini. Slednjo so pred nekaj dnevi zaprli, potem ko je ena od bolnic umrla zaradi neustreznega zdravljenja, nato pa sprožili preiskavo proti desetim zdravnikom in uslužbencem klinike.

Pred približno desetimi dnevi so v Prištini aretirali zdravnika Lutvija Dervishija in Tuna Perforsaja, urologa zasebne klinike Medicus. Hkrati so aretirali tudi menedžerja klinike Arbena Dervishija in sekretarja v kosovskem ministrstvu za zdravstvo Ilira Recaja. Tiskovni predstavnik kosovske policijske službe Veton Elshani je povedal, da bodo v prihodnjih dneh po vsej verjetnosti aretirali še nekaj osumljencev. Še vedno iščejo dr. Yusufa Sönmeza iz Turčije in še enega zdravnika, nemškega državljana, ki da sta prav tako sodelovala pri nezakoniti presaditvi ledvice nekemu izraelskemu državljanu. Ta je plačal 120.000 evrov za presaditev organa, katerega »donator« je bil 23-letni Turek (ki je po aretaciji povedal, da so mu za ledvico plačali 20.000 evrov, preostali evri pa so končali v žepih kirurgov).

Omenjena afera je očitno »prišla prav« srbskim oblastem, ki tudi tokrat ponavljajo stare obtožbe, češ da so bili med vojnimi spopadi in bombnimi napadi Nata leta 1998 in naslednje leto nezakonito odvzeti organi približno 300 ljudem, ki še vedno veljajo za pogrešane. Bruno Vekarić, tiskovni predstavnik srbskega tožilca za vojne zločine, je izjavil: »Iste zdravnike, ki so jih zdaj aretirali, omenjajo v zvezi z nezakonitimi presaditvami organov tudi v preiskavah, ki že potekajo v Beogradu in Prištini.« Srbsko tožilstvo poleg tega trdi, da ima podatke o »skrivnostnem izginjanju« bolnikov iz psihiatrične bolnišnice v Štimlju, na pol poti med Prištino in Prizrenom, kar da se je prav tako dogajale leta 1999. Omenjeno bolnišnico so nadzorovali pripadniki Unmika, a v njej niso našli nobenega od 48 pacientov, ki da so se v njej zdravili. V Beogradu trdijo, da so bolnike ponoči s klinike odvažali s kombiji, ki so jih pozneje videli na mejnem prehodu s severno Albanijo. Vse te ljudi da so v Albaniji usmrtili, njihove organe pa prodali.

Potem ko so zbrali vso potrebno dokumentacijo, so iz Unmika pred dnevi sporočili, da so ustanovili skupino tudi za to preiskavo, vanjo pa so vključili namestnika srbskega tožilca za vojne zločine Dragoljuba Stankovića. S preiskavo naj bi razkrili tudi dogajanje v tako imenovani rumeni hiši, ki stoji blizu mesteca Burel na severu Albanije. Hišo v svoji knjigi Lov omenja tudi nekdanja haaška tožilka Carla Del Ponte, ki trdi, da so tam ujetnikom s Kosova množično odvzemali organe. Dodatno dokumentacijo je prejšnji teden ponudila še srbska televizija B92, ki trdi, da je Unmik leta 2004 že izvedel takšno preiskavo in da so takrat v »rumeni hiši« našli ostanke krvi, plastične steklenice za infuzijo, injekcije, embalažo tablet, del blaga, ki ustreza materialu za izdelavo kirurških oblačil ...

Nerodno je le to, da so v Unmiku pred tem zagotavljali, da ni bilo nikakršne tovrstne preiskave. Je pa res, da tudi strokovnjaki v sami Srbiji ne verjamejo, da bi lahko v Albaniji odvzemali organe ujetnikom, med katerimi so bili poleg Srbov tudi Albanci in Romi. Večina strokovnjakov poudarja, da je to teoretično sicer možno, da pa tako odvzeti organi niso mogli biti uporabni. Dr. Stevan Pavlović, koordinator programa za presajevanje organov, ki je v zadnjih desetih letih za presaditev zagotovil več kot sto ledvic in približno deset jeter in src, je za dnevnik Politika takole pojasnil svoje pomisleke: »Za odvzem organa za presaditev je treba imeti operacijsko dvorano, sterilne inštrumente in nasploh vsaj minimalno opremo - respirator, operacijsko mizo in ustrezno osvetlitev. 'Rumena hiša' v tisti albanski vasi še zdaleč ni kraj, kjer bi se lahko kaj takega počelo, razen če je šlo za čisto improvizacijo. Organa ne more odvzeti študent medicine ali splošni zdravnik. Obstaja namreč natančen postopek, kako je treba to opraviti. Potem ko se odvzame ledvica s sečevodom in krvnimi žilami, je treba te organe izprati s posebno raztopino, nato pa jih položiti v kovinsko posodo za prenašanje. Ledvica je lahko na ledu tudi do 30 ur ... Zato menim, da je v zgodbi Carle Del Ponte samo polovica resnice. Bila je vojna in vladala je strahotna zmeda, tako da je lahko vsakdo počel, kar je hotel. Na žalost vedno obstajajo ljudje, ki so pripravljeni početi tudi takšne grozote. Če se je to v resnici dogajalo, so bili ljudje verjetno anestezirani, odvzeli so jim organe, zagotovo pa jih ni nihče prepeljal nazaj v bunkerje ali hiše, kjer bi po odvzemu organa okrevali. Dejstvo je, da kriminalci za seboj nikoli ne puščajo prič.«

Kljub temu so srbske oblasti postavile to vprašanje tudi Sergeu Brammertzu kot svojevrstno protiutež aretaciji Mladića. Po neuradnih podatkih zdaj menda izrecno zahtevajo, da posebne komisije mednarodne skupnosti temeljito raziščejo omenjeni primer, šele potem bodo pripravljene izročiti Ratka Mladića.

Iz četrtkovega tiskanega Dela!