Kako hitro so prizadeta verska čustva?

Ljubljana – Protesti v islamskih in drugih državah po svetu, tudi evropskih, zaradi videoposnetka o življenju preroka Mohameda Nedolžnost muslimanov na youtubu in zaradi karikatur preroka, objavljenih v Franciji, ponovno odpirajo temo svobode govora in prizadetosti verskih čustev.

Potem ko je prejšnji teden vodja neke iranske verske fundacije za 500.000 ameriških dolarjev (na 3,3 milijona) povišal nagrado za uboj pisatelja Salmana Rushdieja, ker naj bi v Satanskih stihih žalil islam, je pakistanski minister železnic Gulam Ahmed Bilur obljubil 100.000 dolarjev tistemu, ki bo ubil avtorja amaterskega filmčka Nedolžnost muslimanov. »Pozivam tudi vse talibane in brate iz Al Kaide k sodelovanju pri tej plemeniti akciji,« je dejal minister in dodal, da bi s svojimi rokami ubil tega človeka, če bi imel priložnost.

Prerok v satiri

Prerok Mohamed je v zadnjem desetletju vse pogosteje tarča filmov in še posebej karikatur, zaradi česar vsakič izbruhnejo siloviti protesti. Muslimani se ne čutijo prizadete le zaradi satirične ali žaljive obravnave, ampak neredko že zaradi same upodobitve preroka.

Po terorističnem napadu na ZDA 11. septembra 2001 so muslimani postali tema medijskih obravnav, kar se je večkrat pokazalo kot smrtno nevarno početje. Prvič leta 2004, ko je musliman v znanega nizozemskega režiserja Thea van Gogha izstrelil osem nabojev in mu zatem prerezal še vrat. Van Gogh je z življenjem plačal za svoje kritične izjave in kolumne o islamu in preroku Mohamedu in za film o nasilju nad muslimanskimi ženskami.

Karikature

Naslednji odmevni primer se je zgodil leta 2005, ko je danski časopis Jillands-Posten objavil dvanajst karikatur preroka Mohameda, med katerimi je muslimane najbolj razbesnela tista, na kateri ima prerok v turbanu bombo. Takrat so bili v številnih državah nasilni protesti z žrtvami, gorela so danska veleposlaništva, nekatere muslimanske države so bojkotirale danske izdelke. Danski karikaturist Kurt Westergaard je preživel zgolj zato, ker se je skrival in je imel policijsko zaščito. Te karikature so pozneje ponatisnili tudi nekateri drugi časopisi, med njimi leta 2007 francoska satirična revija Charlie Hebdo, ki je prejšnji teden razjezila muslimane z objavo novih karikatur. Pred petimi leti je Zveza francoskih muslimanskih organizacij tožila revijo zaradi podpihovanja verske nestrpnosti in tožbo izgubila. Francosko sodišče je branilo svobodo govora. Tožnik je sodišče in javnost prepričeval, da je objava karikatur provokacija, enaka protisemitizmu in zanikanju holokavsta, kar francoski zakoni prepovedujejo. Enako kot francosko sodišče se je leta 2006 odločilo tudi sodišče na Danskem.

Pri slabem filmu Nedolžnost muslimanov, zaradi katerega muslimani po svetu že dva tedna protestirajo, zelo očitno ne gre niti za poskus satire, ampak za provokacijo. Prerok Mohamed je prikazan kot spolni razvratnež. Tudi takšna provokacija seveda ni vredna prelivanja krvi, se pa ob njej nekateri sprašujejo, zakaj sta na Zahodu prepovedana antisemitizem in nacizem, ne pa tudi antiislamizem.

Dobra prodaja

Vse kaže, da se dogajanje še ne bo umirilo, k čemur bo prispeval tudi nemški satirični mesečnik Titanic. Konec meseca bo na naslovnici objavil fotomontažo Bettine Wulff, žene nekdanjega nemškega predsednika, ki jo objema muslimanski borec s turbanom in nožem v roki s satiričnim naslovom: Zahod se upira, Bettina Wulff snema film o Mohamedu. Urednik časopisa Leo Fischer je dejal, da ga ne zanima odziv muslimanov ne v Nemčiji ne po svetu in tudi ne kritike politikov iz Nemčije in od drugod. Najbrž ga je k objavi spodbudil prodajni uspeh francoskega časopisa Charlie Hebdo, saj so običajno naklado 75.000 izvodov v sredo, na dan izida, prodali v vsega dveh urah in se odločili za ponatis.

Vse ostrejši odzivi

Satira na račun muslimanov se je pojavljala že prej, a ni vzbujala tolikšne pozornosti, predvsem pa je niso spremljali protesti. Tej spremembi se čudi sam Rushdie, ki izhaja iz muslimanske družine. »V samem srcu islama je šlo nekaj narobe. In to je novejšega datuma. Ko sem bil mlad, so bila številna mesta muslimanskega sveta kozmopolitska, z obilico kulture. Tragedija je, da je ta kultura nazadovala do te točke, kot rana, ki smo si jo sami prizadejali. Islam, v katerem sem sam odrastel, je bil odprt, pod vplivom sufizma in hinduizma, ne pa takšen, kot se zdaj bliskovito širi,« pravi pisatelj. Po njegovih besedah obstaja meja, za katero preprosto ni več mogoče kriviti Zahoda.

Ko so prizadeti kristjani

Kakor so se zgodile spremembe v muslimanskem svetu, so se tudi v krščanskem. Medtem ko je bilo v preteklosti v imenu krščanske vere prelite ogromno krvi, si danes ni mogoče predstavljati nasilnih nemirov kristjanov zaradi prizadetosti njihovih verskih čustev. Satira, umetnost in »umetnost« ne prizanašajo krščanskim simbolom, Jezusu in še zlasti ne devici Mariji, ki je večni navdih umetnikov. Kristjani se na blasfemijo sicer odzivajo, tudi vlagajo tožbe na sodišče, vendar v novejšem času v svetu ni bilo organiziranih nemirov.

Eden zadnjih odmevnejših primerov, po njihovi oceni bogoskrunskih, se je zgodil lani, ko je Marija navdihnila francosko umetnico Soasig Chamaillard. Ta je zavržene in poškodovane kipce Marije obnovila in jim dodala znane simbole popularne kulture. Tako je na primer na njene prsi dodala slavni Supermanov S, devico je kombinirala z liki Barbie, Hello Kitty ..., kar so nekateri ogorčeni verniki označili za blasfemijo.

Marija s podgano

V Sloveniji še danes velja za največje bogoskrunstvo leta 1998 upodobljena brezjanska Marija s podgano v naročju namesto z Jezusom. Marija s podgano je bila najprej objavljena na ovitku albuma Bitchcraft celjske glasbene skupine Strelnikoff, prah pa je dvignila šele objava na naslovnici Mladine. Nepozaben je vzklik takratnega ljubljanskega nadškofa Franca Rodeta: »Mati, kaj so ti storili!« Del slovenske javnosti je bil tedaj ogorčen, del se je zadovoljno muzal. Skupno kazensko ovadbo proti glasbeni skupini je najprej zavrnilo Okrožno sodišče v Celju, leta 2003 pa je tožbo zavrnilo tudi drugostopenjsko sodišče, češ da je umetniški izraz sicer neokusen, da pa ne krši zakonov.

Leta 2007 je bila zavrnjena tudi kazenska ovadba proti umetniškemu tandemu Eclipse, ki je v ljubljanski galeriji Kapelica uprizoril performans s prizorom Matere božje s Ptujske gore, v katerem je Marijo predstavljala gola umetnica.

Podobnih primerov je bilo na Zahodu v zadnjih desetletjih zelo veliko in morebitne tožbe na sodišču so se končale z obrambo svobode izražanja.

Razlag za drugačne odzive v muslimanskem svetu je več. Ena od njih je po besedah Saida Sadeka, profesorja politične sociologije na ameriški univerzi v Kairu, naslednja: »V muslimanskih državah je napačno razumevanje odnosa med vlado in mediji. V teh državah prevladuje mnenje, da je na Zahodu tako kot v avtokratskih državah, kjer vlada ukazuje medijem.«

Vse dokler oblasti ne bodo predstavljale tega vprašanja kot svobodo izražanja, se bodo nemiri ponavljali.