Tiskane izdaje
Identiteta skrivnostnega jetnika je sprožila val ugibanj v izraelski in svetovni javnosti že kmalu po tem, ko so ga izraelske oblasti pred tremi leti aretirale in ga strpale v strogo varovani zapor Ajalaon v predmestju Tel Aviva. Divje špekulacije o tem, kdo in zaradi kakšnega zločina se je znašel v ječi številka 15 najstrožje zastraženega zaporniškega krila, rezervirani za sovražnike judovske države (med njenimi stanovalci je bil menda nekaj časa tudi Jigal Amir, ki je novembra 1995 umoril premiera Jicaka Rabina), so sicer kmalu potihnile; kot se je izkazalo pozneje, tudi po zaslugi sodne prepovedi medijskega poročanja o njem.
Zid tajnosti je prejšnji mesec kot prva prebila avstralska nacionalna medijska hiša ABC News, potem ko se je njenim novinarjem uspelo dokopati do dokazov, da je bil zapornik X pravzaprav 34-letni avstralski državljan Ben Zygier, ki je do aretacije služboval v vrstah izraelske obveščevalne službe Mosad. Po tem razkritju so se hitro razširila ugibanja, da se je Zygier znašel v nemilosti izraelskih oblasti prav zaradi svojih vohunskih dejavnosti, zevajoče vrzeli v njegovi zgodbi pa poskuša zapolniti ta teden objavljena Spieglova raziskava.
V pasti dvojnega agenta
Po pisanju nemškega časnika je v Melbournu rojeni sin uspešnega judovskega poslovneža že v rani mladosti kazal navdušenje nad sionistično idejo, skladno s tem pa je kmalu po končani srednji šoli odpotoval v Izrael, kjer je nekaj časa živel v enem izmed kibucov na severu države. Po večkratnih potovanjih med novo in staro domovino ter dokončanju študija prava v slednji se je leta 2003 preselil v Tel Aviv in začel prakso v eni izmed tamkajšnjih odvetniških firm. Približno v istem času se je prijavil na razpis, s katerim je Mosad iskal nove kadre, in po uspešno opravljenih testih vstopil v vrste razvpite tajne službe, znane po številnih odmevnih likvidacijah izraelskih sovražnikov po svetu.
Dve leti pozneje so Zygierja poslali na njegovo prvo misijo v Evropo, kjer se je zaposlil v enem izmed podjetij s poslovnimi stiki v Iranu, ki jih je poskušal izkoristiti za pridobivanje tajnih sodelavcev Mosada v islamski republiki. Kljub prizadevnosti se mladi agent ni ravno izkazal in podjetje ga je naslednje leto odslovilo, ko pa se je zgodba ponovila tudi v nekaj drugih podjetjih, so ga šefi poklicali nazaj v Tel Aviv in ga »obsodili« na pisarniško delo v Mosadovem analitičnem središču, kjer je imel dostop do široke palete informacij o ustroju in operacijah tajne službe. To je bila, kot se je izkazalo pozneje, usodna napaka.
Zygier, ki je od šefov izposloval dovoljenje za podiplomski študij v Melbournu, je namreč, kot kaže, v obupanem poskusu, da bi se izkazal in se vrnil na položaj terenskega agenta, na lastno pest navezal stik s sodelavcem libanonskega šiitskega gibanja Hezbolah, da bi ga pritegnil k sodelovanju z izraelsko stranjo. A neizkušeni obveščevalec se je pri tem ujel v spretno nastavljeno past dvojnega agenta. Ta ga je pod pretvezo, češ naj dokaže, da dela za Mosad, prepričal, da mu je izdal identiteto dveh ključnih libanonskih sodelavcev izraelskih obveščevalcev, ki so z njuno pomočjo menda pripravljali atentat na prvega moža Hezbolaha Hasana Nasrala. Ziad al Homsi in Mustafa Ali Asadeh sta se skupaj z večimi sodelavci spomladi 2009 znašla za zapahi, s čimer so libanonske oblasti zadale izjemno boleč udarec Mosadu.
Samomor v objektivu kamer
Izraelci so bili seveda razjarjeni, iskanje krivca pa je kmalu postreglo z informacijo iz krogov blizu oblastem v Bejrutu o stikih predstavnikov Hezbolaha z Mosadovim agentom iz Avstralije. Izkazalo se je, da to ne more biti nihče drug kot Ben Zygier, ki so ga Izraelci poklicali na razgovor, ga aretirali, pri čemer so pri njem našli zgoščenko s tajnimi podatki, ki je še ni predal svoji zvezi v Hezbolahu, in ga osamili v celici številka 15, kjer je nekaj mesecev pozneje, sredi decembra 2010, naredil samomor.
A uradna verzija njegove smrti ni prepričala vseh. Skeptiki opozarjajo predvsem na dejstvo, da se je Zygierju uspelo obesiti medtem ko so ga nenehno motrile kar tri nadzorne kamere, stražarji pa so kljub temu rabili več kot eno uro, da so ugotovili, da je nekaj narobe.
