Tiskane izdaje
Tripoli − V vrhu Nata so resno zaskrbljeni zaradi izginotja – po oceni vojaških strokovnjakov – »najmanj« 10.000 libijskih raket zemlja–zrak ruskega izvora. Kot poroča Spiegel online, je poslance nemškega bundestaga s tem, da se je po zasedbi vojaških skladišč libijskega diktatorja Moamerja Gadafija očitno izgubila vsakršna sled za temi raketami, že prejšnji ponedeljek seznanil poveljnik vojaškega odbora Nata, italijanski admiral Giampaolo Di Paola. Vendar so se ti zaupni podatki iz Paolovega tajnega poročila v nemških medijih lahko znašli šele zdaj, ko je o skrivnostnem izginotju nevarnega orožja javno spregovoril tudi poveljnik sil nove libijske prehodne vlade general Mohamed Adia. »Žal so nekateri izstrelki zelo verjetno prišli v napačne roke ... v tujini,« je general ta ponedeljek dejal novinarjem pred Gadafijevim skladiščem orožja v Bengaziju.
Alarm v vrhu Nata je vsekakor upravičen. Gre namreč za ruske rakete SA-7, ki so v vojaškem žargonu znane pod ameriško oznako SAM (surface to air missile), s katerimi je zelo preprosto sestreliti zlasti potniško letalo, ki pred tovrstnimi izstrelki ni zaščiteno. Rakete imajo namreč toplotni senzor, izstreljevati jih je mogoče tudi z rame, zadetek v turbino potniškega letala, zlasti med pristajanjem ali vzletanjem, pa bi povzročil takojšnje strmoglavljenje.
Po podatkih, s katerimi je pretekli konec tedna postregel poveljnik sil libijske prehodne vlade general Mohamed Adia, je Gadafijev režim pred leti kupil najmanj 20.000 tovrstnih raket, izdelanih v Rusiji ali Bolgariji, ne prehodna vlada ne uporniški bojevniki, ki so sodelovali pri zasedbi nekdaj Gadafijevih skladišč orožja, pa zdaj ne vedo povedati, kam so rakete izginile.
»Od Kenije do Kunduza«
Očitno je, kar je med zaupnim sestankom v Bruslju povedal tudi Natov admiral Giampaolo Di Paola, da so zavezniške sile kljub intenzivnemu izvajanju t. i. zračnega nadzora nad Libijo in kljub okrepljeni dejavnosti tajnih služb namenile premalo pozornosti tem raketam, ker so se ves čas koncentrirale predvsem na Gadafijeva skladišča kemičnega orožja, še zlasti na iskanje zalog prebivalstvu še veliko bolj nevarnega bojnega strupa iperita. V vrhu Nata se zato bojijo, da so v državi, ki je znana po tem, da ima šest milijonov prebivalcev v lasti menda kar 15 milijonov pušk, spretni trgovci z orožjem večino pogrešanih raket medtem že pretihotapili v tujino, kjer bi se lahko znašle tudi v rokah takih terorističnih skupin, kakršna je Al Kaida. Kot je dejal Di Paola, bi se pogrešane rakete v prihodnje utegnile pojaviti tako v nekaterih afriških kot v nemirnih arabskih državah, mogoče pa tudi v katerem izmed kriznih žarišč zelo daleč od Libije. Možno je vse, »od Kenije do Kunduza«, je dejal italijanski admiral. Ker gre za rakete, ki jih je relativno preprosto transportirati in še bolj preprosto izstreljevati, po njegovih besedah obstaja v primeru, če so se res znašle v nepravih rokah, »zelo resna nevarnost za civilni letalski promet«.
Večina nekoč Gadafijevih raket zemlja–zrak je po ocenah Natovih vojaških strokovnjakov zelo verjetno izginila konec avgusta, ko so uporniške sile vdrle v Tripoli in v navdušenju nad padcem prestolnice in dolgoletnega diktatorja vsevprek plenile. Uporniki so takrat odprli tudi prenekatero izmed skladišč orožja v orjaškem Gadafijevem vojaškem kompleksu Bab al Azizija v središču Tripolija, kjer je bilo tudi več skladišč raket. Po besedah admirala Di Paole, izrečenih med tajnim brifingom v Bruslju, na katerega se sklicuje tudi Spiegel online, so posebne ameriške enote sicer opazovale in tudi ustrezno nadzirale odpiranje mnogih izmed teh skladišč, vendar so se elitni vojaki kljub vsemu osredotočali predvsem na tista vojaška oporišča padlega Gadafijevega režima, v katerih je bilo pričakovati zaloge še veliko bolj nevarnega kemičnega orožja. Na različne trgovce z orožjem, tudi povsem običajnim pehotnim, ki so v vsesplošni zmedi zaslutili svojo priložnost, nihče ni bil pretirano pozoren.
