Kancler, ukrepajte!

Vse od poznega poletja 1972, ko so protagonisti Ortstafelsturma na avstrijskem Koroškem podirali dvojezične krajevne napise, z Judežem zmerjali zveznega kanclerja Bruna Kreiskega in deželnega glavarja Hansa Sima prisilili k odstopu, je avstrijska zvezna politika v tem vprašanju talka skrajnih nemških nacionalistov, ki svoje poslanstvo na jugu Avstrije razumejo kot obrambo nemštva pred Slovani. Avstrijska socialdemokratska stranka ima tu še posebno nečisto vest. Očitno je na Koroškem po koncu druge svetovne vojne tudi sama v svoje vrste sprejela številne nekdanje naciste. Socialdemokratski Simov naslednik Leopold Wagner je, navaja Udo Manner, volivce pridobival z besedami: »Sicer nisem bil nikakršen učenec Napole [elitne nacistične šole], pač pa visok hitlerjungovec ...«

Takšno nasilje je globoko zaznamovalo tudi slovensko manjšino. Če so lahko kot kmetje s podporo katoliške cerkve še kljubovali brezčutnosti večinskega naroda, so se z naraščajočo izobraženostjo in vzpenjanjem po družbeni lestvici mnogi asimilirali. Svojim otrokom so želeli prihraniti tisto, kar je zlomilo njih, zato si vsi, ki so kljub vsemu ostali Slovenci, zaslužijo vso podporo. A tudi zdaj, ko številni asimiliranci in tudi predstavniki nemške manjšine svoje otroke spet pošiljajo v dvojezične šole, politični pripadniki slovenske manjšine niso enotni pri vprašanju, kako nagovoriti avstrijsko državo. Če si okrog predsednika Zveze slovenskih organizacij Marjana Sturma prizadevajo za dialog tudi z nekoč najbolj ogorčenimi nasprotniki Slovencev, pa predsednik Narodnega sveta koroških Slovencev Karl Smolle zahteva brezpogojno uresničitev sedmega člena avstrijske državne pogodbe in zato tudi pritisk Slovenije na Avstrijo. Navsezadnje je Avstrija odločno stala tudi za avstrijsko manjšino v Italiji - in ta je s tem izjemno veliko pridobila.

Kaj s Slovenci na Koroškem?

Slovenija pa pogosto ne ve dobro, kaj naj s svojimi Slovenci na drugi strani Karavank. Kljub temu pa pomaga iskati rešitve - še zlasti zdaj, ko bo v Ljubljani gostila avstrijskega kanclerja. Dialog ni nič napačnega, če vodi k izboljšanju odnosov, zato bi moral Werner Faymann hitro nadaljevati tam, kjer sta s svojimi pobudami klecnila njegova predhodnika Wolfgang Schüssel in Alfred Gusenbauer.

Če misli, da brez sodelovanja Koroške ni mogoče rešiti ničesar, naj vendar Koroško pripravi k sodelovanju, in to hitro, manjšina že vse predolgo čaka na tisto, kar je mnogim drugim avtohtonim manjšinam, tudi tistim v Sloveniji, samoumevno - na vidno dvojezičnost, enakopravnost jezika v uradih, dovolj sredstev za ohranjevanje svoje kulture in še zlasti na dejansko učinkovito dvojezičnost v vrtcih in šolah. Po slovesu deželnega glavarja Jörga Haiderja, ki je nadaljeval Wagnerjevo politiko, bi moralo biti tudi v interesu socialdemokratske stranke, da se na Koroškem postavijo novi temelji mednacionalnega sožitja. V nasprotnem bodo ljudje še naprej raje volili kovače, pa naj jim še tako primanjkuje Haiderjeve karizme, kakor kovačke ...

Od Ortstafelsturma so minila že skoraj štiri desetletja; bo avstrijska socialdemokracija, ki zdaj vendarle premore številne politike in člane brez nacističnih madežev, na vidnem položaju pa tudi Slovenko Ano Blatnik, zmogla ukrepati v skladu s svetlimi levosredinskimi idejami o enakopravnosti narodov in zaščiti manjšin? Če ne bo, Karl Smolle in drugi iz Narodnega sveta predlagajo zavzemanje Slovenije za nasledstvo Jugoslavije pri avstrijski državni pogodbi, lobiranje pri gospodarstvenikih, ki jim je veliko do dobrih sosedskih odnosov in tako naprej. Žoga je zdaj pri kanclerju Faymannu - in pri Sloveniji.

Iz sredine tiskane izdaje Dela