Katedrala, denar in cinizmi sveta

Pogorela je Notredamska katedrala v Parizu in vnele so se negativistične strasti. Medtem ko mnogi Francozi še »žalujejo« za delno uničeno 850-letno dediščino, so mediji, spletna omrežja in gostilniška omizja preplavljeni s cinizmom, nemara kar nihilizmom, češ, kakšen neprimeren evropocentrizem in kakšna hipokrizija, ko pa se toliko dediščine podira po svetu in ob tem nihče ne trzne. Zakaj toliko vika in krika, ko je to vendarle samo zidovje, na svetu pa je lačnih toliko ljudi.

Čemu takšno napihovanje o simboliki Notredamske katedrale, ko večina od daleč v njej ne prepozna Evrope, in komu mar, da je sad skoraj tisočletnega mojstrenja ne le francoskih stavbenikov, arhitektov, kiparjev, obrtnikov; sploh pa ... »Gotski stolpič, ki so ga v ponedeljek zvečer tragično požrli ognjeni zublji, so srednjeveški arhitekturi dodali komaj leta 1862. To je bil čas pobožnjaštva, ko sta se krepili Cerkev in katoliška ideologija, povečevala pa tudi državna naročila,« je pred dnevi za Delo povedal pisatelj René de Ceccatty. Koliko je šele spakovanja, ker so se takoj zganili donatorji in obljubljali debele milijone za obnovo katedrale na otočku Île de la Cité, ki bo – kot je napovedal predsednik Emmanuel Macron – najpozneje »v petih letih še lepša«, kot je bila. A pustimo ob strani pomisleke, ki so se v imenu kritičnosti duha, upravičeno ali ne, planetarno sprostili ob požaru na Seni, in povejmo, kdo bo kaj pristavil in koliko.


 

Štiri pristojne ustanove

Ustanove, pristojne za sprejemanje donacij za obnovo, so štiri: Fundacija za dediščino, Fundacija Francije, Fundacija Notredamske katedrale in Center za nacionalne spomenike, ki so po pisanju Le Monda posvarili pred goljufi in prevaranti, ki bi utegnili lažno pristaviti svoj piskrček. Menda so takoj stopili v akcijo, pa ne le doma, ampak tudi na tujem – bodisi po telefonu bodisi po spletu prosijo v imenu omenjenih institucij. Po različnih podatkih je darovanja ogromno, obljubljena finančna pomoč gotovo presega 825 milijonov evrov (oziroma 900 ali je morda že pri milijardi). Kar 500 milijonov od tega bodo odštele tri najbogatejše francoske družine: Arnault (Louis Vuitton, Moët & Chandon in Hennessy 200 milijonov evrov, pripravljeni so pomagati tudi strokovno, z arhitekti ...), Bettencourt (l'Oréal dvakrat po 100 milijonov) in Pinault (luksuzna skupina Kering 100 milijonov, vnaprej so se odrekli davčni olajšavi na donacijo).



Še 240 milijonov evrov bodo, doma ali iz tujine, pristavili v multinacionalkah in posamezniki, kot so Total (100 milijonov, naftna industrija), JCDecaux (20 milijonov, oglaševanje), banke BNP Paribas (20 milijonov), BPCE in Société Générale (po 10 milijonov), brata Bouygues (10 milijonov), bogata brazilska vdova Lily Safra (10 milijonov), ameriški finančnik Henry Kravis (10 milijonov) ... Znano je, da bodo 85 milijonov primaknili po lokalnih skupnostih: od mesta Pariz (50 milijonov evrov) do sedmerice departmajev, v katerih so obljubili skupaj 20 milijonov evrov, še 10 naj bi jih darovala Pariška regija in podobno. Med »simbolnimi zneski iz tujine« so v Le Pointu omenili ameriško univerzo Notre Dame v Indiani (100.000 dolarjev), za povrhu bodo 10.000 evrov nakazali v madžarskem mestu Szeged; zaradi zgodovinske hvaležnosti, ker jim je ob poplavah leta 1879 mesto Pariz nesebično priskočilo na pomoč.

Odnos do mecenstva

Kot v tem podivjanem svetu neenakosti zdaj počez udrihajo nasprotniki, vzgibi darovalcev za Notre-Dame de Paris niso darežljivost, ampak želja po prestižu, po biti zraven in v večnost zapisan na dragoceni tablici kot mecen ... – kakor da se svet ne bi vrtel tako od nekdaj (seveda se nekoč ni mogel na danes vsevidnem in vsenavzočem spletu) in kakor da bi bilo z mecenstvom, tradicionalno močno razvitim v Franciji in na zahodu, kaj narobe. V posplošeni retoriki o »bogatih, ki se izmikajo davkom« – širi se tudi ob tej priložnosti –, se je morda treba vprašati, kako bi šele bilo, če v 67-milijonski državi z dvajseterico milijarderjev sploh ne bi bilo donacij za požgano Notredamsko katedralo ... Ne gre niti zamolčati, da se dobrodelnost mnogih ni začela z nedavnim požarom, ampak so že dalj časa znani po sistemski filantropiji.



Pisateljica Marie Darrieussecq (v slovenščini je brati njen roman Svinjarije, recimo) je notredamsko zgodbo za Delo povzela takole: »Zdaj priteka denar k ranjenemu spomeniku. In ne k revnim, ne za šole, ne za bolnišnice, ne za bolne otroke, ne za gozdove, ki so v plamenih, ne za podnebne begunce, ne za polarne medvede, ne za živalske katedrale, kot so veliki vretenčarji, ki ogroženi izginjajo. Ali ne izginja malone povsod po planetu lepota, primerljiva z Notredamsko katedralo? Da, gotovo, a Naša gospa morda simbolizira ogroženo milost sveta. Naša je in v nas, v vsej veličastnosti svojega imena. 'Dama' je, ženskega spola: mama, ki kot simbol varnosti in zaščite zmore spregovoriti v srcu vseh ljudi, ateistov in vernikov. V lepo obdelanem kamnu je skupaj videti njeno ranljivost in moč. V ponedeljek zvečer so se naša srca vnela v sijajnem dogovoru onkraj religij, starosti in razlik. Njena monumentalna samoumevnost nas je zaslepljevala. Nismo vedeli, kako zelo jo imamo radi.«

Zdaj nam je Notre-Dame de Paris z vsem, kar je sprožil požar, lepim in grdim, morda povedala, da svet potrebuje novo družbeno pogodbo. Težko jo bo sestaviti.