Katedrale ne gorijo

Primer Notre-Dame: Skrb za dediščino in odnos do preteklosti tukaj in zdaj je ločnica, ki loči izročilo od brezimne puščave, našo družbo pa od kulturne demence

Objavljeno
20. april 2019 18.40
Posodobljeno
20. april 2019 18.54
FOTO: Benoit Tessier/Reuters
Miloš Kosec
Miloš Kosec
»Rokopisi ne gorijo,« reče Mojstru satanski Woland in mu vrne rokopis, ki je izginil v ognju. Pisec literarne mojstrovine Mojster in Margareta je vedel, o čem govori. Mihail Bulgakov je sam zažgal rokopis svoje knjige, preden se je sprijaznil z usodo pisatelja in svobodomisleca v strahotnih razmerah stalinističnega terorja ter začel ponovno pisati. Zato danes beremo knjigo Mojster in Margareta kljub temu, da je bila zažgana. Rokopisi pač ne zgorijo.



Po čudnem naključju sem večer, ko je gorela pariška katedrala, preživel ob ogledu Gounodovega Fausta v Kraljevi operi Covent Garden. Nekaj minut preden se je v velikem avditoriju dvignil rdeč zastor, sem po sms-sporočilu izvedel za požar. Nato je orkester začel igrati, na odru je bila prikazana scena z gotsko katedralo, solisti in zbor so peli v izvorni francoščini, ogenj pa je spremljal žveplenega Erwina Schrotta. Odlični basbaritonist je pel Satana Mefista, ki je na odru preizkušal Fausta (Mojstra) in Margareto. V treh urah in pol, ko se je na odru odvijala starodavna parabola o pogubljenju in odrešenju, na kateri je Bulgakov osnoval svojo knjigo o umetniški svobodi, je Notre-Dame pogorela.

Edina gotovost v prvih urah po požaru je bila, da bo Notre-Dame obnovljena. Drugače zaradi simbolne in zgodovinske vloge stavbe ne more biti – katedrale pač ne gorijo, ne smejo zgoreti.

 

Edina gotovost – obnova


Ogenj je za stavbo dvojna katastrofa – pri gašenju požara velikokrat vsaj toliko škode kot oksidacija organskega materiala naredi voda, ki konstrukcijo dodatno obteži in razmoči. Uničenje je veliko: sesul se je najvišji zvonik in skoraj celotno še srednjeveško ostrešje.­ Podrl se je tudi del kamnitih gotskih obokov nad glavno ladjo. Zaradi hitrega in požrtvovalnega posredovanja gasilcev je starodavna stavba menda za vsega petnajst minut ušla popolnemu uničenju. Mnoge neprecenljive umetnine in oprema v notranjosti tega pariškega simbola so se zato kljub katastrofi ohranili, med njimi celo trije izredni srednjeveški vitraji v velikih kamnitih rozetah. Te so mnogi zaradi svinčenega ogrodja, ki povezuje barvna stekla in se stopi že pri relativno nizkih temperaturah, med požarom odpisali. Edina gotovost v prvih urah po požaru je bila, da bo Notre-Dame obnovljena. Drugače zaradi simbolne in zgodovinske vloge stavbe ne more biti – katedrale pač ne gorijo, ne smejo zgoreti.

Starodavni kamni so izraz kolektivnega spomina: zato so bili Parižani vseh denominacij in izvorov v ponedeljek jezni, da je stavba v vsej svoji osemstopetdesetletni zgodovini gorela ravno na njihovi straži.


Med katastrofo se je spet pokazalo, da cerkve niso samo verski niti samo turistični objekti. Tako kot v času, ko so jo gradili, je Notre-Dame tudi v trenutkih največje ogroženosti igrala še vrsto drugih vlog. Starodavni kamni so izraz kolektivnega spomina: zato so bili Parižani vseh denominacij in izvorov v ponedeljek jezni, da je stavba v vsej svoji osemstopetdesetletni zgodovini gorela ravno na njihovi straži. Notre-Dame je bila vedno tudi politični simbol – tega trenutno najbolj uporablja sebi v prid francoski predsednik Emmanuel Macron, ki katastrofo v času dolgotrajnih nemirov in protestov razume kot priložnost za pomiritev in konsenz, verjetno pa tudi kot dobrodošlo preusmeritev pozornosti. Katedrala je bila nekdaj tudi največja in najambicioznejša javna zgradba. Še v soju plamenov je potekalo tekmovanje med prgiščem najbogatejših francoskih družin: kdo bo namenil največ stotin milijonov evrov za obnovo? Hvalevredna naglica, ki pa postavlja tudi manj medijsko všečno vprašanje: je prav, da bodo javni objekt par excellence obnovili z denarjem nekaj posameznikov? Bo Notre-Dame s hitrimi zasebnimi donacijami obnovljena enako, kot bi bila s počasno, bolj pluralno in javno kampanjo, za katero bi prispevali sleherniki? Gradnja katedrale je bila vedno večstoletni proces, z njo je mesto živelo in dihalo, zato se je z njo tudi poistovetilo. Zakaj bi bilo z obnovo kaj drugače?



Živeti z izgubo


Zanimivo bo spremljati, kako bo Notre-Dame obnovljena. Če velja, da je lahko voda pri gašenju požara za objekt enako nevarna kot plameni, je tudi res, da lahko neustrezna obnova stavbo podobno nepovratno uniči kot bager ali počasen propad. Odnos do dediščine je odličen indikator tega, kako neka družba sprejema svojo preteklost. Je sposobna enako dobro živeti z uspehi in napakami, triumfi in travmami? Ali pa mora svojo zgodovino vedno znova prepisovati in cenzurirati? Živeti pomirjen s konfliktno preteklostjo ter izkusiti in živeti z izgubo – to so osnovne preizkušnje zrelosti posameznika in družbe. Obenem so tudi stvari, s katerimi imamo danes težave. Pa ne zato, ker bi bili obsedeni s preteklostjo, varovanjem in vlaganjem v dediščino. Nasprotno: težnja po popolni rekonstrukciji in povrnitvi v avtentično stanje, karkoli naj bi že to bilo, je znak nezmožnosti življenja z izgubo. Postavitev »še starejših, še bolj avtentičnih« spomenikov je samo povratni sindrom dobe, ki dediščino z veseljem konzumira kot ekonomski in turistični produkt, ko pa je treba to dediščino vzdrževati iz katerihkoli drugih razlogov, pa pogleda vstran.

Notre-Dame ni le lekcija za kratkotrajno medijsko pozornost in bliskovite nabirke donatorjev, ampak nagovarja neposredno materialno vez s preteklostjo in ljudmi, ki so jo ustvarjali. To je edini razlog za zavrnitev obtožbe, da se preveč ukvarjamo z nekaj kamni, medtem ko drugje gorijo domovi.


​Notre-Dame je preživela stoletno vojno, verske vojne, francosko revolucijo in dve svetovni vojni. Preživela je menjave režimov, bila tako izraz moči vladajočih kot pribežališče zatiranih, simbol religioznega enoumja in pluralno versko zatočišče. Vedno pa je ostala v kamen in les materializirana kolektivna izjava, tako ambivalentna, kot je večznačna družba, ki jo je postavila. Kljub zgodovinskim gubam je bila zares zanemarjena ravno v zadnjih desetletjih. Še ko je gorela, so se v medijih vrstili članki strokovnjakov, ki so opozarjali, kako finančno podhranjeno in katastrofalno (četudi ne vedno turističnemu očesu vidno) je bilo vzdrževanje starodavne stavbe.
 

Vez s preteklostjo


Rokopisi in katedrale torej ne gorijo. Pa vendar druga različica Mojstra in Margarete ni enaka tisti, ki jo je Bulgakov vrgel v peč. Tudi Notre-Dame ni mogoče klinično obuditi v stanje pred požarom. Če hočemo ohraniti avtentično stanje, je treba v dediščino vlagati in zanjo skrbeti, preden jo doleti nepovratna katastrofa. Po njej se lahko kvečjemu učimo živeti z izgubo. Zato Notre-Dame ni le lekcija za kratkotrajno medijsko pozornost in bliskovite nabirke donatorjev, ampak nagovarja neposredno materialno vez s preteklostjo in ljudmi, ki so jo ustvarjali. To je edini razlog za zavrnitev obtožb, da se preveč ukvarjamo z nekaj kamni, medtem ko drugje gorijo domovi. Ravno teh nekaj kamnov kolektivnega spomina preprečuje popolno pozabo in ohranja v zavesti dejstvo, da je boj za ohranitev dediščine vzporeden boju za bolj zrelo in napredno družbo. V takšni družbi kolektivni spomin ne more biti odvisen od trenutnih potreb turistične industrije in kratkoročnih špekulacij zasebnih investitorjev.

Če živite nasproti Plečnikovega stadiona v Ljubljani ali čez cesto od starodavnega zapuščenega gradu, blizu zanemarjene modernistične javne stavbe, sesipajoče se kmečke domačije, zanemarjenega spomenika ali gotske romarske cerkve, poglejte skozi okno in naredite tale miselni eksperiment: odmislite najprej eno, nato drugo in tako počasi odštevajte. Kaj bo ostalo razen industrijskih con, širne pustinje predmestne pozidave in neprehodnih gozdov? Skrb za dediščino in odnos do preteklosti tukaj in zdaj je ločnica, ki loči izročilo od brezimne puščave, našo družbo pa od kulturne demence.

–––––––––
*Objavljeno besedilo je razširjena različica članka, ki je prvotno izšel na spletni strani revije Outsider – www.outsider.si.