Tiskane izdaje
Verjetno bo še lep čas skrivnost, kdo je gruzinskega predsednika Mihaila Saakašvilija pripravil do tega, da je z vojsko napadel separatistično Južno Osetijo prav takrat, ko so se ruski vojaki v bližini šli nekakšne »manevre«, o Putinovi Moskvi pa se je tako ali tako ves čas vedelo, da po vseh resnih opozorilih njenega nekdanjega predsednika samo čaka na prvo priložnost in pravi povod za čim bolj prepričljivo demonstracijo svoje odločnosti ob vse bolj očitnem prodiranju Amerike in Nata v njen »mehki trebuh«. Oblastniki v Tbilisiju, ki poskušajo po gruzinski vojaški katastrofi z dobro organiziranimi lokalnimi političnimi mitingi podpore zavarovati hrbet svojemu predsedniku, jo bodo zagotovo čim dlje skrivali. A ko bo prišla na dan, bo cena za skorajda nepojmljivo politično hazardiranje, s katerim je Saakašvili stopil v spretno nastavljeno (rusko?) past in s tem v hude težave spravil tudi ves zahodni svet z ZDA na čelu, izjemno visoka.
Hazardersko izvedeni napad na separatistično avtonomno pokrajino se namreč ni končal le kot razmeroma neškodljivi politični trik očitno prepotentnega prozahodnega politika, ki bi si želel s kosovski podobno zvijačo še za časa Busha državo čim prej spraviti v Nato in Evropsko unijo. V nekaj dneh se je sprevrgel v hudo katastrofo z več tisoč mrtvimi in z velikansko gmotno škodo, ki je razmeroma revna Gruzija še dolgo ne bo prebolela, posledice pa bodo zagotovo čutile tudi vse tiste nekoč sovjetske republike, ki si želijo po mirni poti čim prej v demokracijo in na Zahod.
Že lokalna oziroma regionalna škoda Saakašvilijevega političnega pokra na izjemno eksplozivnem »vzhodnoevropskem dvorišču«, kjer se drugače kakor na balkanskem križajo naftni, transportni in še mnogi drugi strateški interesi velesil, utegne biti torej zelo velika. »Globalna«, ki jo je Saakašvili za vso mednarodno skupnost tvegal, ko je gruzinskim tankom ukazal pohod nad Chinvali, pa bo zagotovo še veliko večja.
Najbolj preprosto bi bilo sicer vso krivdo zvaliti na Rusijo, ki da si je privoščila »pretirano« in »povsem neprimerno« reakcijo, kakor je »enaindvajsetemu stoletju neprimerno ravnanje« Moskve obsodil ameriški predsednik George Bush. A stvari niso tako enoznačne. In tudi ne tako preproste, kakor bi jih radi z obnavljanjem spomina na nekdanje vdore sovjetskih tankov na Madžarsko in Češko prikazali nekateri. Da so skoraj dvajset let po padcu berlinskega zidu, zlomu sovjetskega imperija zla in nekdanjega bipolarizma veliko bolj zapletene, kažejo tudi prve reakcije Zahoda na rusko »divjanje«.
Zahodni demokratični svet, ki menda tako rad prisega na demokracijo, pravo in za vse enaka pravila, se namreč ob ruskem ravnanju ni le razcepil, ampak se je razklal. In to kar na tri tabore, kakor pravi Markus Kaim z Nemškega inštituta za mednarodno politiko in varnostne zadeve. Na ZDA, ki po vseh Bushevih avanturah in prelomljenih obljubah v Rusiji spet vidijo tekmico in pobudnico nove hladne vojne, na Zahodno Evropo, ki bi v Moskvi še vedno rada prepoznala partnerico, in na Vzhodno Evropo, ki v njej še vedno ne vidi nič drugega kot stalno grožnjo.
Kako s tako različnih pozicij in hkrati s tako malo dejanske moči, kot je ta trenutek za ukrepanje proti Rusiji premorejo v dveh resnih vojnah diskreditirane predvolilne ZDA in mednarodno še vedno neprofilirana (v bistvu pa čedalje bolj razcepljena) Evropska unija, dopovedati Moskvi, da je po nekakšnih »novih« mednarodnih pravilih v svetu brez pravil Jupitru dovoljeno vse, volu pa nič - in da je ta vol v gruzinskem primeru Putin -, je videti zelo zapletena naloga. A za takšne razmere nista kriva ne Putin ne lokalni pokeraš Saakašvili, ki je očitno hotel le izkoristiti priložnost. Onadva namreč nista v zadnjem desetletju in pol z legitimnostjo edine svetovne sile ustvarila takšnega »novega« reda, v katerem lahko velesila - če je seveda prava - kadar koli napade republiko nekdanje zvezne države, ker je poslala tanke v secesionistično avtonomno pokrajino, potem pa zahteva njeno mednarodno priznanje. In tudi ne takšnega, v katerem se je mogoče z dokazanimi lažmi v varnostnem svetu in z nekakšnimi koalicijami voljnih spraviti nad poljubno državo, ki da menda ogroža ves svetovni red.
Zato je bila samo stvar časa, kdaj se bo takšno ravnanje, tudi zaradi permanentnega ameriškega prodiranja v nekdanji sovjetski interesni prostor, kjer so ZDA požrle vse obljube, ki so jih po razpustitvi Varšavskega pakta dale Rusiji, začelo maščevati edini preostali velesili, s tem pa tudi čedalje bolj razklanim Evropejcem, ki so jih ZDA s svojo politiko tako lepo razdelile.
Iz četrtkove tiskane izdaje Dela!
