Kdo bo vest Japonske, premier ali cesar?

V Aziji so se stvari postavile na glavo. Cesarji dajejo odpoved in ne sedijo na prestolu do svoje smrti, voditelji držav in vlad pa poskušajo za vedno ostati v svojem naslanjaču. Ali vsaj nekaj mandatov več kakor njihovi predhodniki.

Šest mesecev po tem, ko je kitajski predsednik Xi Jinping izbrisal iz ustave omejitev vladanja na največ deset let, tako da lahko zdaj ostane na svojem položaju celo do konca življenja, je tudi japonski premier Šinzo Abe začel kampanjo za tretji mandat na čelu svoje Liberalnodemokratske stranke (LDP). To bi pomenilo, da bi lahko postal tudi vodja vlade z najdaljšim mandatom v zgodovini japonske demokracije.

LDP-jeve znotrajstrankarske volitve bodo izvedli 20. septembra, toda čeprav se zdi, da je Abe pridobil podporo približno 70 odstotkov članov stranke s pravico do glasovanja, na njegovi poti do tretjega mandata stoji resen protikandidat. To je veteran konservativnega bloka in nekdanji obrambni minister Šigeru Išiba. Star je 61 let in dve leti mlajši od Abeja, vendar ni nič manj izkušen od sedanjega premiera. Že pri tridesetih letih je postal član spodnjega doma dieta (japonskega parlamenta) in vse od takrat je eden najvplivnejših politikov v LDP in verjetno najostrejši kritik Abejevega programa.

Mir kot začasno stanje

Če ima neki Japonec rad vojsko in v prostem času izdeluje makete tankov, vojaških letal in ladij, hkrati pa nenehno poglablja svoje znanje kmetijstva, pravzaprav razkriva tisto globino, kakršne si volivci v tej državi želijo od svojega voditelja. Japonska je državaa, ki doživlja mir samo kot začasno stanje, zato je odnos do vojske izjemno pomemben. In resda samo šest odstotkov Japoncev živi na podeželskih območjih, vendar so ta območja politično izjemno pomembna, med drugim zato, ker veljajo za nosilce narodne identitete ter učinkovito povezujejo tradicijo in sodobnost. Za japonskega voditelja je zato izjemno pomembno, da dobro razume težave kmetovalcev ter jih zna ustrezno predstaviti in braniti pred poslanci v dietu. Išiba je znan ravno po tem.
Zato bližnje znotrajstrankarske volitve nikakor ne veljajo za golo formalnost, in to predvsem zato, ker tako imenovana »abenomika« oziroma Abejev program obnove gospodarstva in končnega izhoda iz stagnacije ni bila najuspešnejša, saj njeni rezultati bolj spominjajo na dim kakor na veliki pok.



Polemika med kandidatoma za vodilni položaj v vladajoči stranki je pravzaprav zelo podobna nekdanji razpravi v Evropski uniji o tem, ali je treba gospodarstvo spodbujati z radodarno roko in z visoko javno porabo ali je bolje zategniti pas okoli proračuna in za vsako ceno čim bolj zmanjšati zadolženost.



Abe je zagovornik »ultraohlapnega« monetarnega popuščanja, zaradi katerega se je do zdaj res zvišal indeks vrednosti na borzi, velika podjetja pa so si opomogla. Toda Išiba meni, da je to samo »injekcija v roko«, ki ne more trajno vplivati na gospodarstvo, zato je nujno treba poiskati drugačno dolgoročno rešitev. Išiba meni, da lahko takšno rešitev seveda zagotovijo podeželska območja in mala podjetja, in ker ve, da so slabo konkurenčna na trgu, predlaga ustanovitev organizacij, ki bi bile povezane z državo in bi pomagale kmetovalcem in malim podjetnikom.

Revizija mirovniške ustave

Toda najobčutljivejša tema kampanje ostaja revizija mirovniške ustave. Razlika med mnenjema obeh kandidatov o tem vprašanju je zelo zapletena. Išiba je bil pravzaprav še pred kratkim precej radikalnejši od Abeja in je zahteval, da je treba iz 9. člena izbrisati celoten odlomek, ki pravi, da Japonska »nikoli ne bo imela kopenske vojske, vojaške mornarice in letalstva ter nobenih drugih zmogljivosti za vojno«. Išiba je predlagal, da bi izbrisali tudi naslednji stavek, ki pravi, da »se ne sme priznati pravice (japonske) države do vojskovanja«.

Toda pred znotrajstrankarskimi volitvami je Išiba dobro presodil, da je japonska družba še vedno razdeljena glede tega vprašanja, zato zdaj predlaga, da še ne bi spreminjali ustave, in to vsaj tako dolgo, dokler v družbi ne bo soglasja o tem vprašanju.

Medtem se na Japonskem sprašujejo, kdo bo japonska vest, potem ko se bo cesar Akihito aprila prihodnje leto na lastno željo odpovedal prestolu in ga prepustil sinu Naruhitu. Sedanji japonski monarh je največji kritik revizije ustave in velik zagovornik tega, da se narod pokesa za zločine, ki jih je njegova država zagrešila v prvi polovici 20. stoletja, in to prav v imenu njegovega očeta. Celo cesar Hirohito, ki so ga med osvajanjem azijskih držav imeli za božanstvo, se je nameraval za vojne zločine, storjene nad kitajskim narodom, opravičiti tedanjemu kitajskemu premieru Hua Guofengu, ko je ta leta 1980 obiskal Japonsko, vendar mu je to preprečila Agencija cesarske hiše, ki se je bala odziva domačih desničarjev.



Zadnjih šest let, kolikor jih je Abe preživel na čelu vlade, sta se nacionalistični premier in zmerni cesar razlikovala predvsem po tem, da je Abe vztrajal, da je pomembna predvsem pot v prihodnost in da je treba pozabiti na preteklost, Akihito pa je vztrajno opozarjal na vest naroda in na zgodovinske dogodke, zaradi katerih se je treba popolnoma zavedati svoje odgovornosti. Za zdaj še ne vemo, ali bo Naruhito nadaljeval očetovo poslanstvo, vendar so nekateri Japonci že zaskrbljeni, še bolj pa to velja za japonske sosede.

Cesarski koledar

Medtem ko se Abe in Išiba pred znotrajstrankarskimi volitvami prepirata o tem, katerim reformam bi bilo treba dati prednost, se zdi, da bo spet cesar tisti, ki bo prvi uvedel konkretne spremembe. To bo sprememba obdobja. Japonska je poleg Severne Koreje (ki leta šteje od rojstva svojega ustanovitelja Kim Il Sunga) edina država, ki še vedno uporablja cesarski koledar. Tako je leta 2018 na Japonskem 30. leto Heiseija, kar pomeni, da so v 30. letu vladavine cesarja Akihita. Z njegovo odpovedjo prestolu se bo končalo obdobje vladanja Heisei, kar dobesedno pomeni »mir povsod«. Ime novega obdobja vladanja bodo predvidoma objavili že letos, izbirajo ga na skrivaj in se s tem zelo intenzivno ukvarjajo.

Medtem ko pričakujemo, da bo na čelu LDP ostal Abe in tako zagotovil politično kontinuiteto, ki jo Japonci visoko cenijo, bo cesarska družina pravzaprav ponovno zagnala Japonsko in napovedala še en popolnoma nov začetek. Že zato mora ta država gledati v prihodnost. Čeprav mora odkrito govoriti o marsičem iz preteklosti.