Kdo je naročnik in kdo morilec?

Zagreb - Na današnji dan, 23. oktobra, mineva leto dni od enega izmed dogodkov, ki so pretresli hrvaško javnost - bombnega atentata na Iva Pukanića, solastnika časnika Nacional, in njegovega sodelavca Nika Franjića. Umor, katerega podrobnosti še do danes niso povsem znane, je postal eden izmed priljubljenih tem pristašev teorij zarote po vseh državah nekdanje Jugoslavije.

Pukanićeva kontroverzna preteklost ponuja številne osumljence, a vse dokler na sodišču ne bo ugotovljen jasen motiv, najverjetneje nihče ne bo zadovoljen z razlagami, ki jih ponujajo pristojni organi.

Dan, ki je šokiral Hrvaško

Lastnik Nacionala je bil prav tako kontroverzen kot njegov časnik. Z leti si je Pukanić pridobil veliko prijateljev, pa tudi sovražnikov, povezovali so ga s številnimi znanimi osebnostmi, med katerimi je bil tudi hrvaški predsednik Stjepan Mesić, prijateljeval pa naj bi tudi s kriminalcem Hrvojem Petraćem, za katerega se je govorilo, da je eden Pukanićevih glavnih sponzorjev.

S svojimi medijskimi nastopi je Pukanić stopil na žulj mnogim, tudi srbskemu tajkunu Canetu Subotiću in črnogoskemu premieru Milu Đukanoviću. Prav Pukanićeva medijska vojna  s Subotićem in Đukanotićem ter njihovo domnevno vpletenost v sporne posle "tobačne mafije" v Črni gori naj bi bil eden glavnih motivov za njegov umor.

Pozno popoldan 23. oktobra 2008 sta Pukanić in Franić odhajala iz redakcije Nacionala, ko je, tik preden sta vstopila v Pukanićev avto, eksplodirala bomba in ju oba ubila. Sprva so domnevali, da je bila bomba nameščena pod avtomobilom, a se je kasneje izkazalo, da je bila na motornem kolesu, ki ga je poleg avtomobila parkiral Željko Milovanović.

Novica o umoru je šokirala hrvaško javnost, saj je bila le malo pred tem, prav tako v središču Zagreba, umorjena Ivana Hodak, zaradi česar je takratni premier Ivo Sanader reorganiziral hrvaško vlado. Kljub tem neljubim dogodkom pa je Sanader zagotovil, da Hrvaška ne bo postala Bejrut, kjer so bili v tem času umori s pomočjo bomb avtomobilov nekaj običajnega.

Policija se je odzvala presenetljivo hitro

Policija, pod poveljstvom Vladimirja Feberja, se je odzvala presenetljivo hitro. Pet dni po umoru so aretirali tri osebe, pri katerih je obstajal sum, da so sodelovali in izvedli atentat. To so bili brata Robert in Luka Matanić ter Amir Mafalanija, kasneje pa so aretirali še Slobodana Đurovića, ki je bil povezan s srbskim kriminalcem Joco Amsterdamom, in Miljenka Kuzmanovića, ki naj bi skupini pomagal pobegniti v Srbijo.

Željko Milovanović je že kmalu po umoru izginil iz srbskega kraja Doboj, mediji pa so za to obtožili sam vrh policje, ki je domnevno sodelovala s kriminalci. Izkazalo se je, da se je Milovanović leta skrival v Doboju, čeprav je bila za njim razpisana mednarodna tiralica. Milovanović je bil na begu skoraj šest mesecev, aretirali pa so ga v Beogradu. Aretaciji je sledila pravosodna epopeja, ki se je zaključila z ugotovitvijo, da Milovanovića ne morejo predati Hrvaški, saj s Srbijo nimata sklenjenega dogovora o medsebojnem izročanju državljanov. Milenka Kuzmanovića, ki je atentatorje pripeljal iz Hrvaške v Srbijo, so izpustili po 55 dneh pripora v Zagrebu, a so ga konec maja ponovno aretirali v Beogradu. Obstaja sum, da je ravno on policiji posredoval podatke o tem, kje se je skrival Milovanović.

Mesec dni prej kot Milovanovića, so v Beogradu aretirali Sretana Jocića, a tudi njega ne bodo izročili Hrvaški. Vseeno pa obstaja možnost, da bodo tako njemu kot Milovanoviću sodili kar v Beogradu.

Kljub vsemu pa še vedno ni znano, kdo je glavni naročnik atentata na Pukanića. Ratko Knežević, Pukanićev prijatelj, je v nekem intervjuju kot odgovornega navedel srbskega tajkuna Stanka Subotića Caneta. Njegov motiv naj bi bil članek o občutljivi temi "tobačne mafije", ki ga je objavil solastnik Nacionala.