Kdo nas bo zaščitil pred ščitom?

Če vprašate katerega koli uglednega ameriškega fizika, ki ni na plačilnem seznamu Pentagona ali vojaške industrije, kaj meni o velikem projektu protiraketne obrambe, ki je doslej ameriške davkoplačevalce stal vsaj kakšnih 600 milijard dolarjev, vam bo razložil, da so vsi dosedanji poskusi pokazali, da je njegova učinkovitost podobna lovski spretnosti maršala Tita. O nekdanjem jugoslovanskem voditelju so namreč včasih krožile anekdote o tem, da so mu pred puško prignali divjad, ki so jo pobrali v bližnjem živalskem vrtu.

 

A tega, da je kar nekaj neodvisnih preiskav v zadnjem času ugotovilo, da bi za delovanje sistema potrebovali še ogromno denarja, hkrati pa ni nobenih zagotovil, da bo kdaj res učinkovito deloval, v resnih ameriških in svetovnih medijih ne boste prebrali. Tudi tega, da je Zveza ameriških znanstvenikov, ki ima več kot 200.000 članov, že novembra 2001 napisala odprto pismo, ki ga je podpisalo 51 Nobelovih nagrajencev, in v njem opozorila, da bi bil takšen projekt »prenagljen, potraten in nevaren«, nihče več ne omenja. Prav tako o tem nihče nič ne vpraša Nobelovega nagrajenca za fiziko Stevena Weinberga, ki je nekoč v kongresu razlagal o neučinkovitosti dosedanjih poskusov, saj so bili ti deloma uspešni le takrat, ko je bilo znano, od kod so izstrelki prileteli oziroma kam so leteli, in ko »nasprotnik« ni poskušal zavajati z lažnimi izstrelki.

 

Namesto tega so mediji zadnje dni polni komentarjev o tem, ali je bila odločitev ameriškega predsednika Baracka Obame, da opusti gradnjo radarskega sistema na Češkem in desetih raketnih izstrelišč na Poljskem, pametna poteza ali strateška polomija. Po zatrjevanju visokih predstavnikov v kabinetu njegovega predhodnika Georgea Busha, ki se je decembra 2006 o tem projektu mimo zaveznic v Natu dogovoril s takratnimi oblastmi v Varšavi in Pragi, bi ta vzhodnoevropski ščit branil zahodni svet pred iranskimi izstrelki. Čeprav raket, ki so jih hoteli razmestiti na Poljskem, niso nikoli testirali, režim v Teheranu pa se doslej še ni dokopal do izstrelkov, ki bi nesli tako daleč, so Bushevi fantje tik pred odhodom z oblasti še mrzlično sklepali sporazume o gradnji s predstavniki poljskega in češkega ljudstva, ki je, kakor so pokazale številne javnomnenjske raziskave, temu nasprotovalo.

 

Za Evropo je Obamova odločitev modra. Kakor se je pred dvema letoma izrazil znani ameriški fizik Lawrence M. Krauss, najhujši paradoks Bushevih načrtov ni bil le to, da so ZDA za drag denar postavljale sistem, ki dokazano ni deloval, ampak so hotele s tovrstnim nedelujočim sistemom braniti tudi druge države. Poleg tega so s tem zanetile še spor z Rusi. Obama je zdaj zaustavil hladno vojno, ki jo je začel Bush - najprej z odstopom od sporazuma o prepovedi uporabe protibalističnih raket (ABM), ki je zaradi nevarnosti medsebojnega uničenja varoval svet pred nespametnimi potezami Moskve ali Washingtona, nato pa še z načrtom zgraditve vzhodnoevropskega ščita, ki so ga Rusi razumeli kot grožnjo lastni jedrski varnosti in žugali, da bodo v Kaliningradu postavili nekaj podobnega. V Washingtonu so ves čas govorili, da je strah Moskve neupravičen, a sedanji odzivi konservativnih krogov, ki trdijo, da je Obama izdal vzhodnoevropske zaveznike in prinesel zmago Rusiji, porajajo dvome o iskrenosti nekdanjih zagotovil.

 

Ameriškim davkoplačevalcem pa Obamova odločitev ni prinesla olajšanja. Vsaj toliko denarja, kolikor so ga hoteli porabiti za vzhodnoevropski ščit, bodo zdaj namenili alternativnemu načrtu. O tem, kako učinkovit bo ta, pa fizikov raje ne bodo vprašali.

Iz ponedeljkove tiskane izdaje Dela