Tiskane izdaje
Berlin – Kaže, da je vse odločilne nemške stranke srečala davčna pamet: tudi socialdemokrati in Zeleni, ki jih za vladno koalicijo snubi kanclerka Angela Merkel, ne zahtevajo več višjih davkov za bogate, če bo v državnem proračunu vseeno denar za njihove programe.
Ni pa še mogoče reči, ali je celo nemška državna blagajna dovolj polna za najnižje zajamčene plače za vse industrijske panoge, višje pokojnine za najrevnejše, velike investicije v šolstvo in infrastrukturo in vse drugo, kar zahtevajo pri SPD. Nižje najemnine, višje pokojnine za matere in še kaj je obljubljala tudi kanclerka Angela Merkel, ki se tudi noče pogajati o otroških dodatkih za domače varstvo dve- in triletnikov, pa naj to še tako jezi morebitne koalicijske partnerje.
Pri CDU/CSU zato nasprotujejo pravici istospolnih parov do posvojitev, a so vsaj eksplozivna davčna višanja, ki so tako razjezila nemško gospodarstvo, za zdaj umaknjena z mize. Socialdemokrati in Zeleni so očitno spoznali, da so tudi zaradi davkov na volilni večer ostali dolgih obrazov, še bolj pa dosedanji liberalni partnerji kanclerke Merklove in bavarskega premiera Horsta Seehoferja, ki v vladni koaliciji niso mogli uresničiti obljubljenih davčnih nižanj.
Zaradi izpada FDP iz parlamenta se tudi potencialni novi partnerji CDU/CSU najbolj bojijo prav kanclerkine sposobnosti, da jih preigra po levi in desni. A tudi levosredinske stranke niso brez adutov, nemški konservativci v bundestagu nimajo večine, ko se bo čez nekaj tednov prvič sestal novi bundestag, pa jo bodo brez dogovorjene vladne koalicije sami imeli skupaj s stranko Levice. Tako Zeleni kot SPD sicer zavračajo sodelovanje z dedinjo vzhodnonemške komunistične partije v vladi, a predsednik SPD Sigmar Gabriel morda konec tedna ni kar tako zavrnil novih volitev, na katerih bi kanclerka verjetno pridobila še več glasov.
Ob krompirjevi juhi z eberswaldsko klobasico in češpljevi piti so se socialdemokratski in konservativni vladni pogajalci tudi nasmejali. Ko je hamburški prvak Olaf Scholz poročal, da je cele štiri mesece vladal brez ministrov, je veliki bavarski zmagovalec Seehofer v smehu pripomnil, da sam to počne že pet let.
Med desetinami pogajalcev iz CDU/CSU in SPD pa bo morda najbolj odločilno merjenje dveh političark, saj ima med socialdemokrati posebno težo premierka Severnega Porenja - Vestfalije Hannelore Kraft. Odločilni pomen najštevilnejše nemške dežele je izkusil že zadnji socialdemokratski kancler Gerhard Schröder; leta 2005, ko je njegova stranka izgubila prevlado v »rdeči trdnjavi«, je tudi sam izgubil boj z Angelo Merkel. Tudi tokratni socialdemokratski kanclerski kandidat Peer Steinbrück je bil nekoč ministrski predsednik v Düsseldorfu, njegova naslednica Hannelore Kraft pa ima s prijaznim, a distanciranim nasmeškom na sebi celo dovolj »merkeljanskega«, da jo imajo mnogi kar za socialdemokratsko »Mutti« in morda tudi za prihodnjo kanclersko kandidatko SPD.
Kraftova mora zdaj dobro premisliti, ali bi njen položaj bolj okrepilo vztrajanje v opoziciji ali sodelovanje v vladi. V domači deželi je leta 2010, ko ne SPD ne CDU nista prevladali na volitvah, nekaj časa tudi sama razmišljala, da bi nasprotnikom dovolila manjšinsko vlado, a se je na koncu vendarle odločila za sodelovanje z Zelenimi. Dve leti pozneje je bila nagrajena s prepričljivo večino, na zvezni ravni pa bo preračunavanje možnosti zahtevnejše. SPD je v zadnjem desetletju nenehno izgubljala, ker zaradi navezanosti na delavstvo in revnejše sloje družbe ni mogla in hotela prevzeti dediščine socialnih reform Gerharda Schröderja.
A SPD ni izgubljala le v koaliciji z Angelo Merkel, tudi štiri leta v opoziciji ji niso prinesla veliko, poleg tega pa bo morda tudi Severno Porenje - Vestfalija lahko veliko pridobilo od sodelovanja v vladi. Tradicionalno industrijsko bazo Nemčije še posebno skrbijo visoke cene energije in razpadajoča infrastruktura. Nemčija je v zadnjih dveh desetletjih z gigantskimi injekcijami obnovila nekdanji komunistični vzhod, zdaj je po prepričanju mnogih skrajni čas, da spet poskrbijo tudi za zahod. Vlada v Düsseldorfu vsega ne more plačati sama, rdeče številke v deželni blagajni pa so tudi največja šibkost Kraftove.
V soboto je svoje prioritete razglasila tudi Merklova. Zavzela se je za zmanjšanje dolga, investicije v šolstvo in raziskovanje, več zaposlitvenih priložnosti za starejše od 60 let pa tudi za boljšo integracijo priseljencev v nemško družbo. V prihodnjih tednih, morda celo mesecih bo znano, ali katera od levosredinskih strank v sodelovanju z njo vidi priložnost tudi zase.
