Kitajci na Freudovem kavču

Nacionalizem bo igral vse večjo vlogo v zunanji politiki Kitajske in Japonske.

Objavljeno
18. september 2012 20.49
@ Ú‘± …ˆæ‚ð q s‚·‚é’† ‘‚ÌŠÄŽ‹‘D’c B‰E’[‚Æ ¶‘¤Žè‘O‚ÍŠC ã•ÛˆÀ’¡‚Ì „Ž‹‘D ‚P‚W“úŒßŒã‚SŽž‚S‚O•ª A‰«“ꌧ E ëŠt ”“‡‹›’Þ“‡‚Ì
Zorana Baković, Peking
Zorana Baković, Peking

Peking – Če bi na papirju narisali trikotnik in en kot poimenovali »Kitajska«, drugi »Amerika« in tretji »Japonska«, bi dobili psihološko shemo stanja kitajske narodne zavesti. »Nikoli ne pozabite kolonialnega ponižanja,« bi pisalo na črti, ki povezuje kitajski in japonski kot.

»Postati Amerika 21. stoletja,« bi pisalo na tisti stranici, ki Kitajsko povezuje z Ameriko. »In kaj smo nasploh danes?« bi bilo vprašanje v smeri, ki vodi nazaj v kitajski kot. Sicer pa so se to danes Kitajci tudi glasno vprašali, ko so po vsej državi ponovno demonstrirali proti vsemu japonskemu in s tem zaznamovali 81. obletnico »mukdenškega incidenta«, ko je cesarska vojska razstrelila železnico v bližini današnjega Šanghaja in za to dejanje obtožila kitajske upornike, domnevno sabotažo pa izkoristila za začetek invazije na kitajski del Mandžurije. Velika večina demonstrantov so bili mladi ljudje, rojeni davno po vseh vojnah, pa vendar polni takšnega nacionalizma, kakršen se lahko rodi zgolj iz kompleksov velikega naroda v iskanju nove definicije sebe in sveta.

In medtem ko je prav v tem trenutku okrožno sodišče v Chengduju za zaprtimi vrati zasliševalo Wang Lijuna, bivšega načelnika chongqinške policije, ki je na začetku leta vstopil v ameriško veleposlaništvo in povedal vse o sodelovanju Gu Kailai, žene mestnega partijskega sekretarja Bo Xilaija, pri umoru britanskega poslovneža, so bila občutljiva nacionalna čustva tistih na ulici še veliko globlje prizadeta zaradi vprašanja, zakaj naj bi kitajski funkcionar prosil za ameriški azil. Mar je vladajoča elita tako zelo potonila v korupcijo in kriminal, da jo morajo Američani reševati pred njo samo?

Sojenje Wangu se je končalo brez izrekanja obsodbe, na katero bo najbrž treba čakati do konca meseca, vendar pa v kitajski javnosti to v tem trenutku tako ali tako ni najpomembnejša skrb. Kitajci se morajo odločiti, ali bodo izdelovali avtomobile japonskih znamk ali jih bodo raje razbijali, razmisliti o tem, ali bodo postali domoljubni državljani ali nacionalistični vandali, pa tudi o tem, kako se bodo pomikali po poti, ki povezuje pogumnega posameznika, ki je po tiananmenskem pokolu leta 1989 stopil pred tank Narodnoosvobodilne vojske (NOV) na glavni pekinški ulici, in evforično množico, ki je te dni to isto NOV pozivala, naj napade Japonsko, in ki je v glavnem mestu celo mobilizirala »enote, pripravljene na posiljevanje« japonskih žensk.

Nič manjši ni nacionalizem na japonski strani. »Japonska vlada se ne zna postaviti po robu kitajskemu pohlepu,« mi je v pogovoru, ki sva ga imeli po skypu dejala Nahoko Hamada iz Tokia, katere ded je bil v začetku sedemdesetih let prejšnjega stoletja eden od ministrov v vladi liberalno-demokratske stranke, katerih naloga so bila pogajanja o normalizaciji odnosov med obema državama. »Koliko brezobrestnih posojil smo jim dali po obnovitvi diplomatskih odnosov,« se je jezila. »Koliko znanja in tehnologij smo jim posredovali! Zaman! Zdaj bodo trdili celo to, da je Japonska to počela zaradi lastnih finančnih interesov!«

Medtem ko je še vedno bolj malo verjetno, da bo zaradi nenaseljenih otokov prišlo do oboroženega spopada med Kitajsko in Japonsko, pa vse, kar se dogaja v zvezi s sporom okoli suverenitete, kaže, da bo nacionalizem še kako pomemben dejavnik zunanje politike v obeh državah.

Na Japonskem bo naraščal hkrati z rastjo Kitajske, ki svojo območno identiteto deloma gradi na kultu žrtve japonskega kolonializma, s tem pa drži prst na vsakem poskusu mlade generacije Japoncev, da bi se odmaknili od vojnih zločinov, ki so bili storjeni davno pred njihovim rojstvom. Na Kitajskem pa je nadzorovani nacionalizem nadomestek za legitimnost vodilne partije, katere peta generacija bo prišla na oblast brez svobodnih volitev, pa vendar »v imenu ljudstva«. Ker logično nadaljevanje nacionalističnih čustev vodi do vprašanj, kdo je znotraj meja oškodoval domovino, ogorčenost zaradi vojnih zločinov v preteklosti pa se spreminja v bes zaradi ekonomskih zločinov iz sedanjosti, je kitajska partijska oblast že napovedala, da morajo protesti ostati v mejah politično sprejemljivega vedenja. Domoljubi bi lahko bili po vsem tem še tepeni.

Ko je danes ladjevje kakšnih tisoč kitajskih ribiških ladij plulo proti spornim otokom v Vzhodnem kitajskem morju, nekaj Japoncev pa je do nenaseljene obale priveslalo samo zato, da bi tam pustili zastavo z vzhajajočim soncem, je ameriški obrambni minister Leon Panetta začel svoj uradni obisk na Kitajskem, zaskrbljen zaradi napetosti, ki vlada na tem območju.

Panetta se je, poročajo kitajski mediji, ponudil za posrednika med Pekingom in Tokiom, vendar je Kitajska to njegovo ponudbo zavrnila. Obrambni minister Liang Guanglie je poudaril, da bo Kitajska – čeprav upa, da bodo spor premostili po mirni poti – tudi v prihodnje obdržala pravico za nadaljnje akcije.

Ko je nato Panetta izjavil, da je cilj Američanov v tem, da s Kitajci »vzpostavijo najpomembnejše dvostranske odnose na svetu«, se je tisti trikotnik, izrisan po obrisih psihološkega stanja nacionalne identitete, spremenil v krog. Kot bi si to želela Kitajska! In kot se zaveda tudi tega, da »najpomembnejši« odnosi z Ameriko vedno pomenijo tudi velikanske izzive.