Kitajska Al Džazira v povojih

Peking - Kitajska je že zdavnaj sprejela načelo »vidim na televiziji, torej je«. Vodja partijske propagande Li Changchun je naredil korak naprej. Pred kratkim je izjavil, da je »od sposobnosti komuniciranja odvisen vpliv države« in da bodo samo tiste, ki imajo razvejeno televizijsko omrežje, zmožne širiti svojo kulturo in vrednote daleč onkraj svojih meja in bodo tako mogle spreminjati svet.

To je bila jedrnata razlaga odločitve o medijskem velikem skoku zunaj kitajskih meja, v katerega bo Kitajska vložila 45 milijard juanov (6,6 milijarde dolarjev) in tako povečala vpliv svoje televizije (CCTV) do ravni Al Džazire, tiskovno agencijo Xinhuo pa spremenila v nekaj, kar bi bilo podobno BBC. V času, ko tudi največje medijske hiše sklanjajo glavo pod udarcem finančne krize, se je Kitajska odločila, da bo uskladila moč svojega glasu s svojim mednarodnim položajem in prisilila svet, da se odpre za njen model mešanja resnice in propagande.

Vzroki za to so preprosti. Kitajska trda sila je že prodrla do Adenskega zaliva, kjer se rušilci pod rdečo zastavo bojujejo proti piratom, poletela je v vesolje, kjer so astronavti zvezdam igrali revolucionarno melodijo Vzhod je rdeč, to pa mednarodni skupnosti ne bo pomagalo, da bi razumela, katere vrednote predstavlja Kitajska in kaj vsebuje tako imenovani kitajski model.

Kitajce je začelo motiti to, da njihova država velja za novo svetovno silo samo, če to sporoči CNN, pa tudi to, da vse, kar sporoči kitajska televizija, takoj postane sumljivo. Njihova postava je velikanska, glas pa še vedno otroški. Akademija družbenih ved je ugotovila, da je globalna moč kitajske kulture šele na sedmem mestu, za ZDA, Nemčijo, Veliko Britanijo, Francijo, Italijo in Španijo. Dosedanji poskusi CCTV, da bi se s programi v angleščini, španščini in francoščini prebila na boljši položaj pri mednarodnem gledalstvu, so bili precej neuspešni. Tukajšnji strokovnjaki za novinarstvo so vzrok za to vljudno našli v kitajskem »preziranju zahodnih zahtev po ravnotežju«. Prepričani so, da bi v valu globalnega pesimizma in poplavi slabih novic kitajski optimistični slog poročanja in usmerjenost k »harmoniji« mogla najti širši trg zunaj meja.

CCTV bo izkoristila medijske izkušnje, ki si jih je pridobila med lanskimi olimpijskimi igrami. Za zahodne in azijske gledalce bo kmalu ponudila program v več jezikih in si za zgled vzela Al Džaziro, Xinhua pa bo uvedla angleški kanal in po vzoru CNN in BBC 24 ur na dan oddajala novice.

Na začetku leta pa je skupina več kot 20 kitajskih pisateljev, odvetnikov in razumnikov podpisala poziv k bojkotu CCTV, ki da je »nizkotna propaganda«. Televizijskemu monopolu, ki se ne zmeni za najpomembnejše novice, na primer nerede in zastrupljeno mleko, so napovedali »štiri ne«. »Ne bomo gledali CCTV, ne bomo na njej nastopali, ne bomo je poslušali, ne bomo o njej razpravljali,« je zapisano v peticiji. Ko so Wang Jianhonga, namestnika glavnega urednika CCTV, prosili za komentar, je ravnodušno odgovoril: »Bojim se, da se propagandi ne more izogniti nobena država. Celo ZDA so izkoristile propagando, ko so morale dokazati obstoj orožja za množično uničevanje, da bi mogle napasti Irak.«