Kitajska formula miru

Čeprav bo osmo vrhunsko zasedanje kluba G20 v Sankt Peterburgu šele v četrtek in petek,­ se je kitajski predsednik Xi Jinping odpravil na pot že v torek. Najprej je obiskal Turkmenistan, po dvodnevnem zasedanju v Rusiji pa bo nadaljeval srednjeazijsko turnejo in obiskal še Kazahstan, Uzbekistan in Kirgizijo.

Na poti bo Xi predstavljal kitajski pogled na današnji svet, ki ga je mogoče strniti v tri točke. Prvič: gospodarstvo in odprta trgovina sta še vedno najpomembnejši temelj svetovne varnosti. Drugič: da bi končno premagali krizo svetovne rasti, je treba nujno spremeniti sedanjo finančno, morda pa tudi vseobsegajočo gospodarsko ureditev. In tretjič: karkoli se bo zgodilo v Siriji, ko bodo nanjo padle ameriške bombe, in v Afganistanu, ko bodo iz te države odšli ameriški vojaki, Srednja Azija ne sme postati novi Bližnji vzhod.

V vseh treh točkah ima Kitajska osrednje mesto in čeprav bo vrhunsko srečanje G20 verjetno še najbolj podobno ideološko-strateški šahovski igri med ameriškim in ruskim predsednikom, bo poleg Baracka Obame in Vladimirja Putina stal Xi Jinping v vlogi, ki jo je kitajska diplomacija dolga desetletja gradila za svoje voditelje – vlogi človeka, brez katerega ne more nobeden od omenjenih ­predsednikov.

Xi bo imel v Sankt Peterburgu dvostranska srečanja z Obamo in francoskim predsednikom Françoisom Hollandom, na katerih bo glavna tema Sirija. Kitajska še vedno zavrača njune argumente o uporabi kemičnega orožja, kar naj bi bilo zadostno opravičilo za napad. In čeprav bo kitajski predsednik stal z ramo ob rami z ruskim predsednikom, s katerim bosta zahtevala, da je treba vsako akcijo proti Bašarju al Asadu proučiti in odobriti v ZN, se bo poskušal Xi na ločenih pogovorih z morebitnima vojskovodjema nove bližnjevzhodne vojne pogajati glede pogojev, pod katerimi bi bili tudi v primeru najširše ofenzive na Damask zaščiteni kitajski interesi v Siriji.

A za Xi Jinpinga glavna tema na vrhunskem srečanju G20 kljub vsemu ne bo Sirija, ampak gospodarska rast v krizi in povrnitev zaupanja v tako imenovana »rastoča gospodarstva«. Če sodimo po napovedih v državnem tisku, je kitajski predsednik pripravljen braniti vlogo BRICS (skupine, ki jo sestavljajo Brazilija, Rusija, Indija, Kitajska in Južna Afrika) pri graditvi ustreznega modela svetovnega razvoja. Čeprav se je v vseh članicah tega bloka v primerjavi z donedavnimi zlatimi časi stopnja rasti občutno zmanjšala, Xi zdaj nima druge izbire, kot da poskuša z umetnim dihanjem.

Kočljivi sistemski detajli skupne razvojne banke

Voditelji BRICS se bodo v Sankt Peterburgu sestali neuradno in nadaljevali oblikovanje podrobnosti skupne razvojne banke, o kateri so se že dogovorili, kar zadeva strukturo, vendar je njeno delovanje odvisno od niza kočljivih sistemskih detajlov. Predlagano je bilo, da bi v temelje banke vgradili kapital v znesku 50 milijard dolarjev, kako bodo ta kapital uporabljali, koliko bo v ta znesek prispevala vsaka od držav, kje bo banka delovala in kdo jo bo upravljal, pa so vprašanja, okoli katerih se udeleženci prej razhajajo, kot strinjajo.

V trenutku, ko bi se BRICS od velikih tem obrnil h konkretnim odnosom med članicami bloka, bi se namreč pojavila sumničenja manjših gospodarstev v zvezi z največjo članico te skupine. Kitajska je namreč predlagala, naj bo kapital skupne banke 100 milijard, ona pa bi imela v njem največji delež, vendar je to zgolj upočasnilo pogajanja in jih pahnilo nekaj korakov nazaj.

Indija je medtem v primerjavi z ameriškim dolarjem zmanjšala vrednost svoje valute za okoli 20 odstotkov in se z upočasnjeno 4,4-odstotno rastjo vrnila k vsem strukturalnim pastem, ki jih je v preteklem desetletju preskočila in jih pustila za neopredeljeno prihodnost. Tako se je znašla na prvem mestu za morebitno pomoč finančno močnejših članic bloka.

Perspektive BRICS bi si lahko v Sankt Peterburgu opomogle prav zato, ker bo Obama izkoristil srečanje za zbiranje vojaške koalicije za napad na Sirijo. Gospodarski vpliv vojne, ki postaja vse bolj verjetna, bi bil namreč za Kitajsko in Rusijo različen (že zato, ker prva uvaža, druga pa izvaža nafto), vendar obe sili v krepitvi BRICS vidita predvsem izhodišča za vzpostavljanje alternativnih institucij svetovne trgovine in mehanizmov finančne varnosti. Bolj ko ZDA nastopajo kot hegemon, ki ima še vedno dovolj vojaške moči, da se lahko izmuzne iz okvirov mednarodnega konsenza, bolj v Moskvi in Pekingu poudarjajo potrebo po določitvi lastnih pravil gospodarske rasti, iz katere se bo v določenem trenutku razvila tudi politična moč, ki bo na geopolitičnem zemljevidu sveta vzpostavila resnično ravnovesje.

Vsekakor je precej nejasno, kako bo kuhanje v bližnjevzhodnem kotlu vplivalo na varnost v Srednji Aziji, ker pa je mogoče k temu dodati še vakuum v Afganistanu, ko se bodo od tam umaknili ameriški vojaki, je Xi Jinping logično povezal svojo turnejo po štirih »stanih« z odhodom na G20. Kitajska ne skriva, da se boji možnosti pretakanja islamskega ekstremizma v območja, na katera meji njena muslimanska pokrajina Xinjiang, vendar je njena strategija boja proti terorizmu prerasla v formulo, ki je videti sila preprosta: zvišati življenjsko raven, tako da bo ekstremizem izgubil družbeno podporo, in politično angažirati vlade sosednjih držav, da se bodo obvezale vsestransko obnavljati »svilno cesto« odkrite komunikacije in brezpogojnega sodelovanja v boju proti organiziranim teroristom.

Zadnja postaja Xijeve turneje bo Biškek, glavno mesto Kirgizije, kjer bo 13. septembra 13. vrhunsko srečanje Šanghajske organizacije za sodelovanje (SCO). Tam se bodo vse teme iz Sankt Peterburga omejile na srednjeazijsko območje, v katerem poskuša Kitajska prikazati svoje pojmovanje multilaterale, novo zasnovo varnosti in temeljno definicijo miru: ljudstvo, ki ima spomladi kaj posejati in jeseni kaj požeti, si ne želi spopadov. Treba mu je le dati seme.