Kitajska in Kuba: tovariši po cigari

Peking – Poleg tega je Kitajska dežela, v kateri kajenje šele prihaja v modo med mladimi ženskami. Čeprav poskušajo tudi tukaj slediti globalnim težnjam po prepovedi ali vsaj omejevanju nikotinske zasvojenosti, Kitajci šele odkrivajo lepoto cigaret.

Kubanska cigara, ki velja za dvojno kitajsko strast – do kajenja in razkošja –, ima vse večji eksistencialni pomen. Azijska sila je postala tretji največji trg za habanose, takoj za Španijo in Francijo, medtem ko je že prehitela Nemčijo, ki je po uvedbi protikadilskih zakonov zdrsnila na četrto mesto.

Uvoz ročno izdelanih cigar se na Kitajskem povečuje vzporedno s povečevanjem števila milijonarjev in milijarderjev. Medtem ko je največji kubanski dobavitelj cigar lani globalno prodajo povečal za dva odstotka, se je njegov izvoz na Kitajsko od leta 2007 do danes povečal za 2,4-krat, deset let od takrat, ko so Kitajci odkrili čar te ročno izdelane tobačne umetnine, pa na tem trgu pokadijo kar osem odstotkov vsega kubanskega izvoza.

Kitajska ima danes skoraj 2000 juanskih milijarderjev in skoraj milijon milijonarjev. Ankete so pokazale, da ti bogataši, potem ko si kupijo Armanijevo obleko, s svojim zasebnim letalom bombardier odletijo v marino, se povzpnejo na svojo jahto azimut, kjer si nato radi privoščijo požirek izbranega francoskega konjaka in prižgejo kubansko cigaro.

Ker razred najpremožnejših v tukajšnjih mestnih okoljih uvaja družbene smernice, ljudje z manj globokimi žepi na trgu svile kupijo ponarejeno obleko z napisom Armani, se z golfom, ki je bil izdelan v Šanghaju, pripeljejo v središče mesta, naročijo črno vino – morda celo francosko – in prižgejo cigaro Romeo y Julieta, ki je deloma zaradi romantičnega imena, deloma pa zaradi zgodovine, povezane z Winstonom Churchillom, na Kitajskem med najbolj priljubljenimi.

Od skupaj 142 »hiš cigar« oziroma Casa del Habanos, v katerih je mogoče poskusiti različne vrste tobačnih arom, uvoženih s Kube, so štiri odprli tudi na Kitajskem (dve v Pekingu ter po eno v Šanghaju in Kantonu). Za ženske ljubiteljice so predvidena tudi ogledala, tako da lahko takoj ugotovijo, kako jim pristaja določena cigara.

Na Kitajskem začnejo ljudje kaditi povprečno pri 21 letih, z več kot 350 milijoni kadilcev pa je to zagotovo daleč največji kadilski narod na svetu. Kot številne druge države se je tudi azijska sila znašla v precepu med silovitim povečanjem stroškov za zdravljenje obolelih zaradi kajenja in privlačnimi 75 milijardami dolarjev proračunskih prihodkov, kolikor jih država vsako leto dobi z davki od tobačne industrije.

Predlogi zakona o popolni prepovedi kajenja na javnih krajih že leta ostajajo nedodelani. Vse, kar je državi uspelo doseči v začetku letošnjega leta, je bila omejitev pojavljanja cigaret in cigar na televiziji. Združenje za nadzor nad tobakom je izračunalo, da se v 85 odstotkih televizijskih oddaj pojavljajo prizori kajenja, zato je državna administracija za radio, film in televizijo uvedla nov predpis, po katerem je prikazovanje teh prizorov dovoljeno le v primeru, če so »bistvenega pomena za dogajanje« in če trajajo le kratek čas. Filmov, v katerih se pojavlja Mao Zedong, si, denimo, ni mogoče predstavljati brez cigarete, zato bodo ti filmi izjema.

Kot podpisnica konvencije o nadzoru nad tobakom Svetovne zdravstvene organizacije bi morala Kitajska opremiti cigaretne škatlice z napisi, da cigarete ubijajo oziroma vsaj škodijo zdravju. A takšnih nalepk tukaj ni. »Ubija še marsikaj drugega,« so se nasmejali mladi in očitno bogati gostje lokala Casa del Habanos v hotelu St. Regis v Pekingu. Kmalu za tem so njihovi obrazi izginili v gostem dimu cigar.