Kitajska se je dobro pripravila na drugi krog sankcij proti Iranu

Star kitajski rek pravi: »Ti imaš politiko, jaz imam protipolitiko.« Kitajci so namreč že v cesarskih časih vedeli, kako zaobiti neprijetne predpise in zaščititi lastne interese, ne da bi se ob tem odkrito uprli državi. Tudi zdaj se vedejo podobno. Resda tega tokrat ne počnejo kitajske družbe, ampak država, ki se spoprijema z izzivi ameriških sankcij proti Iranu.

»Ti imaš sankcije, jaz imam protisankcije,« bi se v novih okoliščinah glasil starodavni rek. Čeprav je Kitajska ena od osmih držav, ki so jim ZDA dovolile, da v prihodnjih šestih mesecih še naprej kupujejo iransko nafto, in to celo po uvedbi sankcij, je bilo vodstvo v Pekingu očitno pripravljeno na zaostrovanje razmer na Bližnjem vzhodu. Celo tako pripravljeno, da so nekateri analitiki a priori zatrdili, da je imela v tej nevarni igri največ koristi prav azijska sila. Po njihovem mnenju bo Kitajska od Irana dobila nafto s popustom, hkrati bo tej državi z dobičkom prodajala svoje blago.

Medtem ko je Kitajska od januarja do septembra povprečno kupila po 655.000 sodov iranske nafte na dan, ji bo v prihodnjih 180 dneh dovoljeno kupovati le po 360.000 sodov, in to, kot je pojasnil predsednik Donald Trump, samo zaradi nadzora cene na svetovnem trgu. Azijska sila je namreč največji kupec tega goriva v Iranu, ZDA pa niso hotele tvegati, da bi z drastično prepovedjo naftnih tokov vznemirile trg in preusmerile Kitajsko k drugim virom, s katerimi imajo trenutno prav tako kar nekaj  odprtih vprašanj.

Čakanje na Trumpa

Tudi vodstvo v Pekingu ni hotelo tvegati, da bi z odkritim kršenjem ameriških sankcij vnaprej obsodilo na neuspeh bližnje srečanje med Trumpom in predsednikom Xi Jinpingom, ki je napovedano za 29. november in bo potekalo ob robu vrhunskega srečanja G20 v Argentini. To bo namreč priložnost, da prižgejo luč na koncu carinskega tunela, skozi katerega se pomikajo kitajsko-ameriški odnosi, za kitajsko politično vodstvo pa najbrž ni pomembnejše stvari od premirja v trgovinski vojni, o kateri je kljub temu vsem jasno, da bo zagotovo trajala še nekaj časa.

Prav zato se je Xijeva ekipa skrbno pripravljala na Trumpove sankcije proti Teheranu. Najprej so iranskim ladijskim prevoznikom prepustili dostavljanje nafte v kitajska pristanišča, nato je Državna tankerska družba Irana (NITC) oktobra pripeljala 20 milijonov sodov nafte do kitajskega severovzhodnega mesta Dailan, in to brez specifikacije, komu je namenjen tovor.



Dailan nima le enega od najpomembnejših pristanišč, temveč tudi eno od največjih rafinerij, katere del je tudi skladišče nafte. Vsak mesec so sem povprečno pripeljali od enega do tri milijone sodov iranske nafte, v času sankcij pa je Dailan postal stičišče, iz katerega so to gorivo prodajali tudi drugim državam. Leta 2014 so iz Dailana prodali večjo količino iranske nafte Južni Koreji in Indiji.

Sankcije in protisankcije

Naslednji korak kitajskih priprav na drugi krog ameriških sankcij je bilo priporočilo (beri: ukaz) osrednje vlade državnim naftnim korporacijam Sinopec in CNPC, naj prekinejo kupovanje nafte od Irana, dokler ne bo znan izid srečanja med Xijem in Trumpom. Na koncu je kitajska banka Kunlun, prek katere so do zdaj potekala vsa plačila Iranu, nekaj dni pred uvedbo sankcij sporočila, da je ustavila transakcije, povezane s to državo, hkrati je Kitajska objavila, da je pripravljena pristopiti k evropski SPV (Special Purpose Vehicle), finančni instituciji zunaj obstoječega bančnega sistema, katere namen je prav reševanje trgovine z Iranom.

Tako se bodo Kitajska in ZDA še enkrat znašle v areni. Američani s sankcijami, Kitajci s protisankcijami. In z Iranom, ki bo tokrat pokazal, kdo prihaja na čelo sveta.