Tiskane izdaje
Pa vendar je bila njegova smrt za Kitajsko prej povod za previdnost kot za proslavljanje. Medtem ko se predstavnica zunanjega ministrstva za tisk Jiang Yu danes izognila komentiranju okrutnega konca libijskega norega mogočneža in raje pozvala k »vseobsegajočemu političnemu procesu« vračanja trdnosti in ohranjanja narodnostne enotnosti, je za kitajski vrh ključno vprašanje, kdo bo naslednji.
»Kitajska je prenehala kupovati nafto od Sirije,« je povedal poslovnež, ki je povezan z naftnimi družbami, »in očitno je, da je razlog za to negotova usoda Bašarja al Asada«. Peking se namreč ne želi znova znajti v položaju, v katerem bi se zaradi energetskih potreb in političnih načel znašel med Ameriko in katerim od bližnjevzhodnih mogočnežev.
Vendar pa Kitajsko zanima predvsem to, v katero smer se bo gibala ameriška kampanja »širjenja demokracije« in ali se bo obrnila tudi v smeri Daljnega vzhoda. Severnokorejski vodja Kim Džong Il je dal namreč že po prvi iraški vojni izkopati podzemeljska zaklonišča nekje izven Pjongjanga, poleg tega pa vse od usmrtitve Sadama Huseina sanja, kako ga kamenjajo Američani in Južni Korejci, na koncu pa celo njegovo lastno ljudstvo. Potem ko so se po televizijskih ekranih po vsem svetu pojavile slike krvavega Gadafijevega trupla, so si morali Kim in njegovi kitajski zaščitniki vsaj za hip predstavljati podoben scenarij na Korejskem polotoku.
Zato se bo tam že ta konec tedna začela velika diplomatska akcija. Ameriški obrambni minister Leon Panetta se bo v nedeljo podal na azijsko turnejo, ki ga bo prek Tokio pripeljala do Seula, istega dne pa bo kitajski namestnik premiera Li Kaqiang pripotoval v Pjongjang. Seveda bo v samem središču vseh pogovorov varnost in seveda bo v samem središču varnosti severnokorejski jedrski program.
Zaradi primera Gadafija, ki je dal svoj reaktor razstaviti v imenu sprave z zahodnimi silami, se alarm ne oglaša samo v Pjongjangu, temveč tudi v Pekingu, ki svojo varnost in strateške interese neposredno povezuje z razmerami na Korejskem polotoku. Kitajska se zaveda tega, da Kim Džong Il svoje jedrske bombe ne bo dal iz rok ne zaradi notranjih ne zaradi zunanjih razlogov, da pa bo Li Keqiang verjetno predlagal obnovo večstranskih pogajanj o denuklearizaciji, kot edini način, na katerega bo mogoče preprečiti zamenjavo atributa severnokorejskega voditelja od »mogočneža«, ki tlači svoj lastni narod in pomeni grožnjo za vse sosednje države, do »norca«, ki ga je treba tako ali drugače likvidirati.
»Ne bi smeli prehitro proslavljati postgadafijevskega obdobja,« je zapisano v komentarju kitajskega časopisa Global Times. Nato pa v uvodniku istega dnevnika, ki ga izdaja partijsko glasilo Renmin Ribao, avtor navaja, da obstaja »senca podobnosti med gibanjem Zasedimo Wall Street in arabsko pomladjo, kar si še pred nekaj meseci ni mogel nihče predstavljati«.
Po vsem tem pa, pravi uvodnik, »oboževanje demokracije po vsem svetu občutno peša, namesto tega pa se postopoma širi razmišljanje o tem sistemu«. Po Gadafiju zdaj na Kitajskem pričakujejo, da bo razmišljanje na temo, kakšna bo demokracija, še globlje. In morda še bolj boleče.
