Kitajska vojska za harmonični svet

Peking – »To ni grožnja nobeni državi,« je pojasnjeval Li Zhaoxing, tiskovni predstavnik kitajskega ljudskega kongresa (NPC). Njegove besede so se nanašale na napovedano 12,7-odstotno povečanje vojaškega proračuna za leto 2011. Zakonodajni organ ga je odobril na letošnjem zasedanju, ki se je začelo v soboto. Kljub temu so vse države zastrigle z ušesi. Ko kitajska vojska, ki šteje 2,3 milijona vojakov in so njen proračun v zadnjem desetletju samo lani povečali za manj kot deset odstotkov (lani so namreč oboroženim silam odobrili le 7,5-odstotno povečanje), dobi finančno injekcijo za nadaljnjo rast jeklenih mišic, začne svet glodati skrb in si začne znova postavljati vprašanje, kaj namerava Kitajska s to »trdo silo« doseči.

Peking seveda še naprej trdi, da je povečanje vojaškega proračuna nekaj »normalnega« in da je mir največja svetinja narodnoosvobodilne vojske, ki je pod neomajnim poveljstvom komunistične partije. Tudi po zadnjem povečanju proračuna bo azijska sila za oborožitev nominalno porabila 601 milijardo juanov (91,5 milijarde dolarjev), kar je, kot poudarjajo vladni predstavniki, samo majhen del vsote, ki jo v ta namen porabijo ZDA. Država z 1,3 milijarde prebivalcev še vedno namenja za vojsko manj kot dva odstotka BDP in komaj šest odstotkov državnega proračuna.

»Vlada vedno poskuša omejiti porabo za vojsko na razumno raven, da zagotovi ravnotežje med obrambo in gospodarskim razvojem,« je pojasnil Li, nekdanji zunanji minister, ki so ga leta 2007 odstavili, ker v pripravah obiska predsednika Hu Jintaa v Washingtonu ni zagotovil niti državnega banketa v Beli hiši niti statusa »državniškega obiska« velesile, do katerega je Kitajski veliko.

Ravno Združene države pa so najbolj pozorno čakale na napoved novega povečanja kitajskega vojaškega proračuna. Samo dan prej je državna sekretarka Hillary Clinton v zunanjepolitičnem odboru ameriškega senata izjavila, da so ZDA in Kitajska tekmice v tekmi za svetovno prevlado. »Pustimo ob strani humanitarno stran in vse pozitivno, v kar verjamemo. Govorimo naravnost o realpolitiki. Mi tekmujemo s Kitajsko,« je izjavila. ZDA so pri tem prepričane, da je nominalni vojaški proračun, ki ga zakonodajni organ odobri vsako leto marca, samo tretjina resničnega.

S široko odprtimi očmi je povečanje proračuna za vojsko pričakala tudi Japonska, ki je prejšnjo sredo skrbno spremljala kitajski letali, ki sta prileteli v zračni prostor nad spornim otočjem Diaoju (ali Senkaku, kakor ga imenujejo Japonci). Tokio je poslal svoje lovce F-15, da bi prestregli kitajsko vohunsko in protipodmorniško letalo in Kitajsko opozorili, da je preblizu tujemu nebu, a se je japonska vlada odločila, da ne bo poslala uradnega opozorila. »Še naprej bomo samo pozorno opazovali vsako potezo kitajske vojske,« je izjavil glavni sekretar vlade Jukio Edano in dodal, da njegova država »zaskrbljeno spremlja modernizacijo kitajske vojaške sile«.

Tudi Seul ni povsem prepričan, da je povečevanje vojaškega proračuna dobro za svetovno harmonijo, ki jo pridiga uradni Peking. Prejšnji četrtek je južnokorejska patrulja streljala na kitajsko ribiško ladjo, ki jo je zalotila pri nezakonitem ribarjenju v tujih vodah. Ob tem je bil ubit član kitajske posadke, v povračilnem ognju pa je bil ranjen južnokorejski vojak. Kitajske ribiške ladje so prepogosto v tujih vodah, poleg tega so oborožene, zaradi česar okoliške države postajajo čedalje bolj sumničave, saj ne vedo, ali gre samo za nabiranje morskih sadežev ali za namerno izzivanje, katrega namen je upravičiti povečanje proračuna za krepitev kitajske vojne mornarice.

Tudi Vietnam je v četrtek Pekingu poslal protest zaradi vojaških manevrov okoli spornega otočja Spratly v Južnokitajskem morju. Vaje so bile domnevno usmerjene proti piratom, ki tudi na teh pomorskih poteh čedalje pogosteje napadajo trgovske ladje, a so potekale v vodah, ki si jih lastita tako Peking kot Hanoj, pa tudi druge države okoli otočja, pod katerim se verjetno skrivajo zaloge nafte in plina.

Kitajska skratka čedalje teže uresničuje doktrino pokojnega Deng Xiaopinga »prikrij svetlobo in se tiho razvijaj«, saj mora, kakor je rekel Li Zhaoxing, njena vojaška sila spremljati gospodarski razvoj, njegovi stebri pa so pogosto zunaj kitajskih meja. Azijska sila je odvisna od uvožene energije in zahodnih porabnikov, kar pomeni, da mora zagotoviti vsaj prometne poti, po katerih do njenih obal prihaja nafta in po katerih prevaža blago do tujih trgov. O tem, kaj to pomeni in ali mora prevzeti svetovno prevlado ali vsaj povečati svoj politično-vojaški vpliv na oblikovanje geopolitičnega zemljevida, lahko samo ugibamo.