Kitajska vrača udarec Nobelovi nagradi

Peking – Gre za Konfucijevo nagrado za mir, s katero bodo letos počastili predsednika Kvomintanga in bivšega podpredsednika Tajvana Lien Chana.

Kitajska različica visokega priznanja za mir je bila ustanovljena na hitro, tako da gre očitno za odgovor na izbiro Nobelovega odbora v Oslu. Menda se je predlog rodil v »ogorčeni javnosti«. Časopis Global Times je sredi novembra objavil komentar kitajskega bančnika Liu Zhiqina, v katerem je ta med drugim poudaril, da bi lahko bila »Konfucijeva nagrada orožje v bitki idej«, kitajskim oblastem pa se je zazdelo, da je to dober predlog. »Zahodnjake moramo podučiti o tem, kako naj se kultivirajo in s spoštovanjem vedejo do narodov z drugačnimi vrednotami in načinom življenja,« je zapisal Liu, ki je glavni predstavnik Zürich Bank za Kitajsko.

Ni povsem jasno, kdo pravzaprav podeljuje to kitajsko nagrado. Čeprav v uradnih medijih navajajo, da o dobitnikih priznanja odloča odbor, ki ga vodi Tang Changliu, profesor pekinške pedagoške akademije (visoke šole, na kateri je predaval tudi Liu Xiaobo), so povabila na četrtkovo slovesnost poslali iz kulturnega ministrstva.

Med šestimi kandidati, ki jim Kitajska pripisuje zasluge za mir, so izbrali Lien Chana. Poleg tajvanskega politika so bili na seznamu še Mahmud Abas, Nelson Mandela (vsaj v primeru teh dveh se tudi v Pekingu strinjajo, da Nobelova nagrada ni prišla v napačne roke), Bill Gates, pesnik Qiao Damo in uradno priznani enajsti pančenlama Gyancain Norbu.

Štiriinsedemdesetletnemu Lien Chanu so Konfucijevo nagrado podelili za »vzpostavitev mostu med Tajvanom in matično državo in ustvarjanje sreče in blaginje za ljudi z obeh strani Tajvanske ožine«. Lien je bil prvi kvomintanški voditelj, ki je leta 2005 uradno obiskal Kitajsko in se sestal s predsednikom KP Kitajske Hu Jintaom, kar je bil zgodovinski dogodek, s katerim se je končala sovražnost med kitajskima partijama, med katerima je od japonske kapitulacije leta 1945 do leta 1949 divjala državljanska vojna.

Hkrati s poudarjanjem azijskih vrednot in konfucijanskega pojmovanja miru pa Kitajska nadaljuje izvajanje pritiska na vse države, naj bojkotirajo podelitev Nobelove nagrade Liu Xiaoboju. Predstavnica za tisk kitajskega zunanjega ministrstva Jiang Yu je v torek trdila, da je več kot sto držav in organizacij izrazilo »izrecno podporo Kitajski ..., kar je jasen dokaz, da mednarodna skupnost ne sprejema odločitve Nobelovega odbora«.

Sedenje na dveh stolih

Pravzaprav gre za 65 držav, ki imajo v Oslu svoja veleposlaništva in katerih najvišji diplomatski predstavniki so bili povabljeni na slovesnost. Nobelov odbor trdi, da jih je 44 že potrdilo prihod. Del držav, ki si želijo ohraniti dobre odnose s Kitajsko, pa poskuša sedeti na dveh stolih. Te države bodo izkoristile dejstvo, da v Oslu nimajo svojega veleposlanika, in sklanjale glavo, ko bo kdo omenil to temo, ali pa bodo svojega veleposlanika poslale iz Norveške, njegovo odsotnost na slovesnosti podelitve nagrade pa obrazložile s »že prej načrtovanimi počitnicami«.

Za zdaj je samo 18 držav izrecno zavrnilo povabilo Nobelovega odbora. Medtem ko v glavnem nikogar ne čudi, da so na tem seznamu Rusija, Ukrajina, Kazahstan, Kuba, Iran, Vietnam, Sudan, Tunizija, Kolumbija in Venezuela, pa so pozornost mednarodne skupnosti pritegnili Srbija, Afganistan, Saudska Arabija, Irak, Pakistan, Maroko, Egipt in Filipini.

Srbija neprijetna izjema

Srbija je neprijetna izjema na evropskih tleh, ki se od Rusije in Ukrajine razlikuje ne le po tem, da je kandidatka za članico EU, temveč tudi zaradi tega, ker je trenutno v občutljivem obdobju ponovnega vzpostavljanja sistema vrednot, ki bo temeljil na človekovih pravicah. Srbski zunanji minister Vuk Jeremić je odločitev o bojkotiranju Nobelove nagrade obrazložil s trditvijo, da »namenja Srbija posebno pozornost kratenju človekovih pravic«, nato pa dodal, da so imeli tokrat prednost dvostranski odnosi s Kitajsko.

Kitajska in Srbija sta pred dvema letoma in pol podpisali izjavo o »strateškem partnerstvu«, in to predvsem zaradi potrebe Srbije po tem, da si glede statusa Kosova pridobi podporo ene od stalnih članic varnostnega sveta ZN. Ko je Meddržavno sodišče v Haagu izglasovalo mnenje o tem, da je neodvisnost Kosova zakonsko sprejemljiva, kitajski predstavnik ni glasoval, ker je prejšnji sodnik Shi Jiuyong dva meseca pred tem odstopil, novo imenovana sodnica Xue Hanqin pa ni imela pravice glasovati, ker v postopku ni sodelovala od vsega začetka. Kljub temu je Srbija očitno zvesta partnerstvu s Kitajsko.

Med tistimi, ki jih vodstvo v Pekingu ponosno navaja kot dokaz, da se je vzpostavila mednarodna protinobelovska koalicija, so kar štiri države, ki jih imajo v ZDA za »glavne zaveznice zunaj Nata«. Pakistan, Egipt, Maroko in Filipini, ki dobivajo na podlagi vojaške sorodnosti od Američanov precejšnjo pomoč, so očitno okrepili vezi s Kitajsko na številnih drugih področjih, v nekaterih primerih tudi na vojaškem. Saudska Arabija, Irak in Afganistan, ki so prav tako na različne načine povezani z Washingtonom, pa so, ko so obrnili hrbet Oslu, dali jasno vedeti, da jim je veliko do dobrih odnosov s Kitajsko in da se je prodor zahodne ga koncepta človekovih pravic ustavil pred zidom kitajskih naložb.

Norveška slovesnost podelitve nagrade se bo tako spremenila v spopad sistemov vrednot. Najlažje bi bilo reči, da bo to tekma med Nobelom in Konfucijem. Vendar pa se v ozadju skriva bistveno bolj zapletena zgodba o Vzhodu in Zahodu, ki očitno nista zgolj zemljepisna pojma.