Kitajska za temnimi očali

Peking - Deloma tudi zato, ker urad za spremembo vremena ob takih priložnostih poskrbi za to, da se nebo razvedri, zato se morajo ljudje seveda zavarovati pred bleščavim soncem. Temnih očal pa je takrat več tudi zato, ker se v mestnem središču, zlasti na trgu Tiananmen, pojavi še več agentov kakor običajno, vsi pa se skrivajo za velikimi temnimi očali.

Ta teden bodo v Veliki palači ljudstva zasedali dvakrat - v času konference »liang hui«, kakor kitajski mediji na kratko imenujejo letno srečanje kitajske političnoposvetovalne konference (CPPCC), ki se je začelo, in v času kitajskega kongresa ljudskih predstavnikov (NPC), ki se bo začel jutri. CPPCC je svetovalno, NPC pa zakonodajno telo. Če bi Kitajska imela večstrankarsko ureditev, bi prvega lahko primerjali s senatom, drugega pa s spodnjim domom parlamenta. Vendar mora nekaj tisoč predstavnikov pod vodstvom ene same stranke pravzaprav le potrjevati partijske sklepe in programe ter prikazovati harmonijo večetnične pisanosti.

Predstavniki narodnih manjšin namreč pridejo na zasedanje v narodnih nošah, da bi pred kamerami ponosno pokazali, da skrbijo za svojo tradicijo in da trditve subverzivnih elementov (denimo dalajlame) o kulturocidu in asimilaciji manjšin ne držijo.

Odkrito, demokratično 
in zadovoljivo?

Vrnimo se k temnim očalom. Tokrat jih bo še več tudi zato, ker se oblasti nervozno bojijo, da bi se med zborovanjem predstavnikov ljudstva v Palači ljudstva ob Ljudskem trgu nebeškega miru (polno ime Tiananmena) ljudstvo hotelo zbrati še kje drugje pod geslom jasminove revolucije. K tej pozivajo kitajske državljane vsak teden, ob zadnjih dveh koncih tedna pa so se na pozive nekateri res poskušali odzvati. CPPCC in NPC bi morala dokazovati, da na Kitajskem vlada ljudstvo prek svojih predstavnikov, vendar vsi, ki poskušajo zavpiti na ulicah med zasedanjem konference liang hui, odločno zanikajo trditve, da je sporazumevanje množic z državnimi voditelji popolnoma odkrito, demokratično in zadovoljivo.

Prelomljene obljube

Kitajski propagandni aparat je že zdavnaj dojel, da v globaliziranem svetu vsak dogodek ali trend obstaja samo, če se pojavi na televiziji. Zato je Peking pred obema »zasedanjema« brezobzirno prelomil še zadnje preostanke obljub, ki jih je izrekel pred olimpijskimi igrami leta 2008. Obljubil je, da bo nehal omejevati delo tujih novinarjev in jim povsod omogočil prost dostop, za intervjuje pa v prihodnje na Kitajskem ne bi več potrebovali uradnih dovoljenj.

Prejšnji teden, denimo, so nekaj tujih fotografov pretepli, ko so poskušali posneti »ljudstvo« na pekinški ulici Wangfujing, drugim so odvzeli kamere, preostalim pa je tiskovna predstavnica zunanjega ministrstva Jiang Yu zagrozila, da morajo »sodelovati s policijo, ki daje razumna navodila«, in tako pomagati ohraniti »normalno ureditev«. »Upamo, da bodo novinarji opravljali svoje naloge tako, da bodo poročali, ne pa ustvarjali novice ali povzročali incidente,« je povedala na redni tiskovni konferenci v torek in grozeče dodala, da »številni mediji več let niso imeli nikakršnih težav pri poročanju iz Kitajske, zato me preseneča, zakaj se v težavah vedno znajdejo prav novinarji.«

Pet medijev je klubu tujih dopisnikov v Pekingu prijavilo, da so jim odvzeli opremo ali uničili posnetke, še deset se jih je pritožilo, da jih motijo pri delu, številni novinarji pa so prejeli elektronsko pošto, okuženo z virusi. Med kitajskimi oblastmi in sedmo silo je spet zazijal prepad nezaupanja, kakršnega v tej državi ni bilo že več desetletij. Služba državne varnosti, ki preverja tuje dopisnike, je prepričana, da prikrito podpirajo protikomunistično ali prodemokratično prevratno delovanje. Novinarji počasi začenjajo verjeti, da kitajski agentje preverjajo vse njihove telefonske slušalke in računalniške tipke.

Umik Jasminovega cveta

Kitajske oblasti so vsem začele natikati temna očala in prepričevati najprej svoje, zdaj pa še tuje novinarje, naj ne opazujejo, kaj se dogaja na cestah ali trgih. »To je prometna ulica, po kateri hodi veliko ljudi,« je odgovorila Jiang Yu na vprašanje, kaj se je dogajalo prejšnji teden na Wangfujingu. »Nič se ni dogajalo.«

Kitajski varnostni aparat in partijska cenzura sta tako nervozna že zato, ker sta pomislila, da bi se lahko neredi začeli tudi med »zasedanjema«. Ta teden so zato preprečili celo dostop do internetnega posnetka iz leta 2006, ker na njem predsednik Hu Jintao v Konfucijevem inštitutu v Nairobiju poje pesem Jasminov cvet. Nato jim je nekdo svetoval, naj za nekaj časa snamejo temna očala, zato so spet dovolili, da je partijski in državni vodja prepeval pesmi, vendar so tako poostrili nadzor okoli Velike palače ljudstva in Tiananmena, da nihče ne ve, ali bodo na obeh »zasedanjih« sploh postregli z jasminovim čajem.