Kitajske ne zanimajo vlaganja 
v evropski obstoj

Pogajanja s Kitajsko bodo potekala počasi, saj Kitajske in Evropske unije ne povezujejo skupni strateški interesi.

Objavljeno
29. oktober 2011 09.40
Posodobljeno
29. oktober 2011 10.00
Zorana Baković, Peking
Zorana Baković, Peking

Peking – Kitajski državni ponos se je zelo okrepil, ko je Nicolas Sarkozy v četrtek telefoniral Hu Jintau le nekaj ur po koncu evropskega vrhunskega srečanja v Bruslju. Bogata Evropa je pred Kitajsko postavila beraški klobuk!

V Peking je odhitel tudi Klaus Regling, vodja evropskega sklada za finančno stabilnost (EFSF), vendar je v petek po pogovorih s kitajskimi finančnimi uradniki izjavil: »S Kitajsko se ne bomo mogli zelo hitro dogovoriti.«

Zakaj? Najprej zato, ker Kitajske in Evropske unije ne povezujejo skupni strateški interesi. Evropska unija pri nobenem kitajskem varnostnem in strateškem vprašanju ne velja za dejavnik, na katerega se azijska sila lahko zanese. Pri vprašanju Tajvana je odločilna Amerika. Kadar se spreminjajo razmere na Korejskem polotoku, je najpomembneje, kaj bodo storili v Washingtonu. Kadar se zapletejo kitajsko-japonski odnosi, se EU ne more vmešati, kajti ravnotežje spet vzdržujejo Američani. Tudi kadar se odpre Pandorina skrinjica v Južnem kitajskem morju ali kadar se na valovih Indijskega oceana srečata Kitajska in Indija, celotna Azija pogleduje proti ZDA.

EU včasih velja samo za model, po katerem se nekateri zgledujejo, ko poskušajo ustanoviti vzhodnoazijsko skupnost, vendar ni strateško navzoča v nobenem delu azijsko-tihooceanskega mozaika.

Evropejci ponavadi pozabljajo na zgodovinski spomin Kitajcev. Ti se spominjajo Angležev in Francozov kot imperialistov, ki so spravili cesarstvo na kolena, oropali palače in počitniške stavbe, nato pa se celo stoletje vedli, kakor da so izumili civilizacijo. Evropejci pozabljajo tudi na to, da Vzhodna Azija močno spominja na Evropo pred prvo svetovno vojno – s čedalje močnejšo Kitajsko v vlogi nekdanje Nemčije, vendar tudi z vsemi evropskimi lekcijami, skrbno shranjenimi v svojih arhivih. Kitajski odnos do Amerike je tudi po tej strani dobro premišljen in trajen, dolarske vezi med njima pa ne utrjuje le denar.

Dodati je treba še nekaj: osebni interesi kitajskega partijskega vrha so povezani z ZDA. Njihovi otroci študirajo na ameriških univerzah, tam so kupili nepremičnine, tudi njihov denar je shranjen v ameriških bankah. Evropa je zelo daleč stran!