Kitajske sanje: Nobelova nagrada ni pomembna! Hočemo jo!

Peking – Vsako leto si jo na vso moč želijo, in ko na seznamu dobitnikov ni nobenega od njih, vedno znova ugotavljajo, da so nagrado spolitizirali in da ne poudarja pravih vrednot.

Letos je bila razprava o Nobelovi nagradi na Kitajskem dodatno začinjena z navzočnostjo Japoncev. Ko je Šinja Jamanaka v ponedeljek postal 19. Japonec s tem uglednim priznanjem (za medicino), se je velik del občutka superiornosti, ki jo Kitajci pogosto čutijo do svojih sosedov, sesul v obupa polno vprašanje – kdaj bo Nobelovo nagrado dobil kitajski znanstvenik.

»Ne pričakujem, da se bo to zgodilo v prihodnjih desetih letih,« je dejal Fang Zhouzi, profesor, ki se je proslavil z odkrivanjem akademskih ponaredkov in si tako pridobil vzdevek »znanstveni policist«. »Kitajska je dosegla zelo hiter napredek v tehnologiji,« je še dodal, »vendar na področju znanstvenega raziskovanja in visokega izobraževanja še vedno močno zaostaja za Japonsko.«

Končno »pravi« favorit

Včeraj, dan pred podelitvijo letošnje Nobelove nagrade za književnost, je bila kitajska javnost na nogah. Glavna favorita največjih založniških agencij sta japonski pisatelj Haruki Murakami in kitajski pisatelj Mo Yan. Za Kitajce, ki imajo sicer zelo radi Murakamijeve romane, tokrat ni dileme: najvišje priznanje bi moral dobiti Mo Yan. On to zasluži.

Zahodnemu svetu je Mo najbolj znan po Zhang Yimoujevem filmu Rdeči sirek, ki so ga konec osemdesetih let posneli po njegovem istoimenskem romanu. V slovenščino je prevedena ena njegova kratka zgodba z naslovom Zdravilo v knjigi Naj cveti sto cvetov, izdani leta 2006 pri založbi Litera. Mo Yan je bil rojen pred 57 leti kot Guan Moye. Pisati je začel v osemdesetih letih med služenjem vojaškega roka. Od takrat se podpisuje s psevdonimom Mo Yan, kar pomeni »ne govori«.

O visoki književni vrednosti njegovih romanov in novel v glavnem vladajo enotna mnenja, vendar mu nekateri očitajo, da je pred partijskimi cenzorji ostal zvest svojemu psevdonimu. Menda je bil preveč prilagodljiv in tudi vedno pripravljen ugoditi cenzorjem. Tako se je, na primer, leta 2009 umaknil s frankfurtskega knjižnega sejma v znamenje protesta, ker so se sejma udeležili tudi disidentski avtorji, kot sta Dai Qing in Bei Ling. In če v četrtek ne bo dobil Nobelove nagrade, so državni mediji že pripravljeni, da bodo pojasnili zahodnjaški odpor proti velikemu kitajskemu pisatelju, ki je tako naklonjen komunistični partiji. Junija letos se je namreč udeležil seminarja, posvečenega 70. obletnici Mao Zedongovega Yananškega govora, s katerim so bile določene socrealistične norme književne ustvarjalnosti ter političnih pregonov tistih, ki niso ravnali v skladu z njegovo doktrino.

Usoda kitajskih nobelovcev

Največji problem Kitajske, ki Kitajsko muči v zvezi z Nobelovo nagrado, pa je ta, da ne priznava lastnih dobitnikov te nagrade. Leta 2000 je Nobelovo nagrado za književnost dobil pisatelj Gao Xingjian, čigar dela so na Kitajskem prepovedana. Čeprav piše v kitajskem jeziku in se ima za kitajskega pisatelja, partijska cenzura vztrajno trdi, da je francoski književnik, pač glede na to, da živi v Parizu, in kitajski disident, ker je v svojih dramah povsem odkrito kritičen do režima.

Če bi Kitajska priznala, da ima Nobelova nagrajenca za mir, bi bil Liu Xiaobo (ki je to priznanje dobil leta 2010) na svobodi, in ne v zaporu, dalajlama (ki je to nagrado dobil leta 1989) pa na Tibetu, in ne v izgnanstvu v Indiji. V tem primeru bi bila morda tudi znanstveno raziskovanje in književna ustvarjalnost bolj svobodna in posledično tudi pomembnejša za človeštvo. Vse dokler se to ne bo zgodilo, bodo Kitajci opazovali, kako dobivajo to priznanje Japonci, in trdili, da Nobelova nagrada sploh ni pomembna.