Kitajski prsti v ameriški juhi?

»Če je sistem, ki določa organizacijo novembrskih volitev, tako krhek, da ga lahko vznemirijo ne samo sile, kot sta Kitajska in Rusija, ampak tudi manjše države, od njega očitno ni ostalo veliko več kakor navadna farsa.«

Tako piše v uvodniku kitajskega partijskega časopisa Global Times, v katerem so se posvetili obtožbam ameriškega predsednika Donalda Trumpa o tem, da Kitajska poskuša škoditi republikanskim kandidatom za kongres in senat. Seveda so se takoj ponovile besede zunanjega ministra Wang Yija, da Peking dosledno upošteva načelo nevmešavanja v notranje zadeve drugih držav in da Trumpove izmišljotine samo razkrivajo, da mu delo ne gre najbolje od rok.

Ameriški predsednik je to, da se Kitajska domnevno vmešava v volitve, ugotovil na podlagi predvidevanja, da azijski sili ne more biti vseeno, ker menda izgublja trgovinsko vojno, ki jo je začel prav Trump, zato poskuša na različne načine spodkopavati njegov položaj. Novinarjem je resda potrdil, da ima na voljo »veliko dokazov«, vendar ni razkril nobenega izmed njih.

Tako se samo po sebi ponuja vprašanje, ali se Kitajska res vmešava v katerekoli volitve. In če je to res, kako to počne.

Afera Chinagate

Azijsko velesilo so že pred tem obtoževali vmešavanja v ameriške zadeve. Afera Chinagate je imela leta 1996 skorajda podobne posledice kakor Watergate leta 1972, zato so uvedli preiskavo na več ravneh, da bi ugotovili, kako so na obsežne donacije več kitajskih podpornikov demokratske stranke vplivali iz kitajskega političnega središča, ki mu je očitno koristilo, da bi vlada Billa Clintona ostala na oblasti. Predhodne ugotovitve preiskave so pokazale, da se je Kitajska verjetno vmešavala v kongresne, ne pa tudi v predsedniške volitve, in ker je Clinton izjavil, da ne ve, ali vse to drži, se je odločil, da ne bo spremenil svoje politike do azijske sile.

Če pogledamo vse primere očitnega vmešavanja velesil v volitve, ki jih pripravljajo v državah, v katerih je interes velesil jasno opredeljen, se lahko vprašamo, zakaj se ne bi tudi Kitajska vedla tako kakor ZDA ali Rusija.

Pravzaprav se vede natanko tako povsod, kjer so njene koristi neposredno povezane z domačimi zadevami, in tam, kjer dobro pozna razmere. Medtem ko se je Amerika posvečala Rusiji med predsedniškimi volitvami leta 2016, so v Avstraliji žolčno razpravljali ne o tem, ali je Kitajska prišla do srca tamkajšnjega političnega organizma, ampak o tem, kako globoko je vstopila vanj. Vodja državne varnosti Duncan Lewis je opozoril parlament, da ugotavljajo, kakor je povedal, da je tuje vmešavanje v avstralske notranje zadeve takšno, »kakršnega še ni bilo«, ter poudaril, da lahko vmešavanje – če ga ne bodo preprečili – »resno ogrozi državno neodvisnost, celovitost političnega sistema, državno varnost, gospodarstvo in vse druge interese«.

Kitajska navzočnost v Avstraliji

Avstralija je za Kitajsko posebno pomembna ne samo kot trgovinska partnerica in država, v kateri je 900.000 prebivalcev kitajskega rodu, ampak še bolj kot politična kopija ZDA na azijski strani Tihega oceana. Pokazalo se je, da je Peking z visokimi donacijami, ki so jih ponujali poslovneži na avstralskem trgu, poskusil prepričati tako liberalno kot laburistično stranko, da bi se odpovedali uradnemu stališču do Južnokitajskega morja.

Kitajska navzočnost v središčih političnega odločanja v Canberri je bila dodatno opozorilo za Američane. »Današnji avstralski izzivi bodo jutri ameriški,« je junija lani zapisal John Pomfret, eden izmed najboljših poznavalcev kitajsko-ameriških odnosov.

Na kitajsko vmešavanje v ameriške in vse druge volitve lahko pogledamo tudi z drugega zornega kota. Trump je navsezadnje najočitnejši rezultat kitajskega vplivanja na zahodne demokracije.

Ko je ta teden v New Yorku govoril o novih Združenih narodih, utemeljenih na domoljubju in politiki suverenitete, so lahko Kitajci samo zadovoljno prikimavali. Kako jim je to uspelo? Ne, tega niso naredili z donacijami, ampak z globalizacijo in tržnim povezovanjem, s katerima so ZDA nekoč nameravale vplivati na usodo njihove Komunistične partije.