Kitajsko nelagodje ob Mubarakovem odhodu

Peking – Vezi vodstva v Pekingu z Mubarakom niso bile tako tesne kakor s Pervezom Mušarafom, vendar tako padec egiptovskega predsednika pod pritiskom ljudskega nezadovoljstva kot izdaja sodnega naloga za aretacijo nekdanjega pakistanskega vojaškega diktatorja, ki je načrtoval vrnitev na politično prizorišče, povzročata med člani tukajšnjega vodstva enako nelagodje. Vsako destabiliziranje islamskih držav, na katere se je opirala kitajska gospodarska in strateška navzočnost na Daljnem vzhodu oziroma v južni Aziji, kvari dolgoročne načrte azijske sile in zahteva dodaten trud za vzpostavitev novih zvez s tistimi, ki se bodo tam ustoličili kot avtoritativni voditelji.

Peking ima drugačne skrbi

Kakor se je že pokazalo v drugih primerih, se Kitajska dobro razume z vojaškimi diktaturami, ki si tudi same za partnerja rade izberejo državo z napredno proizvodnjo orožja in veliko finančno močjo, ki ni zaznamovana z ideološkimi predznaki. A v nasprotju z Zahodom se vodstvo v Pekingu manj zaskrbljeno sprašuje, ali se bo egiptovska revolucija napotila po poteh postšahovskega Irana in ali bo nova oblast v Kairu ohranila sekularizem. Kitajska je kljub svojemu ateizmu in kljub represiji nad ujgurskimi muslimani znotraj svojih meja v zadnjem desetletju vzpostavila dobre odnose s talibi, ko so ti vladali v Afganistanu, in postala ena od najpomembnejših zaščitnic Irana pod vodstvom Mahmuda Ahmadinedžada, potihoma pa se je govorilo tudi o kitajskih pogajanjih s Hezbolahom, potem ko je ta organizacija pred tremi leti dobila svoje predstavnike v libanonski vladi.

Kitajski je pravzaprav vseeno, kdo bo vladal v Egiptu, vse dokler bodo razmere v tej državi stabilne, saj so voditelji azijske sile prepričani, da bo vsak novi voditelj v Kairu na pekinški naslov že v kratkem poslal sporočilo s kratko vsebino, ki jo je mogoče povzeti z enim samim stavkom: potrebujemo gospodarsko pomoč.

Na Kitajskem so zaskrbljeni predvsem zaradi primerjave med Egiptom in Pakistanom, ki je doživel dva vojaška udara (1977 in 1999), nato pa je po strmoglavljenju diktatorskega generala zašel v demokratsko-korupcijski kaos, tako da je skorajda prišlo do popolnega propada države, ki ima velik pomen za svoje območje in nasploh vso azijsko celino.

Ujemanje z ameriškimi interesi

Tako kot v pakistanskem primeru se tudi na egiptovskih tleh kitajski interesi ujemajo – vsaj začasno – z ameriškimi. Očitno je (Mubarakov odstop) odločitev, ki jo je sprejela egiptovska vojska, podprl tudi Washington, pravi Yin Gang, strokovnjak za Bližnji vzhod na kitajski Akademiji družbenih ved. Tako (egiptovska) vojska kot ZDA se na vso moč zavzemajo za najboljši izid, saj si ni mogoče predstavljati, da bi v tej arabski državi z največ prebivalci zavladal kaos.

Kitajski aktivisti in privrženci političnih reform so Mubarakov odhod sprejeli z odobravanjem, ne da bi se pri tem izogibali neposrednim primerjavam s svojo državo. Spletni forumi, ki so še dostopni kitajskim uporabnikom, so proslavljali zmago demokracije, a so se skrbno izogibali besedi demokracija, saj lahko ta zaradi virtualne cenzure v hipu zablokira dostop do spletnih strani. Najglasnejši med njimi je bil avantgardni umetnik Ai Weiwei, ki je na twiterju zapisal: »Samo 18 dni je bilo potrebnih za zlom vojaškega režima, ki je bil na oblasti 30 let in ki se je zdel harmoničen in trden. Za strmoglavljenje tistega, kar je trajalo 60 let, bi potrebovali nekaj mesecev. Danes smo vsi Egipčani.«