Tiskane izdaje
Putinove fotografije z razgaljenimi prsmi v očeh kitajskih voditeljev seveda veljajo za nedopustno politično pornografijo. Še vedno nihče ne ve, zakaj je podpredsednik Xi Jinping prejšnji mesec izginil za dva tedna, in nihče ne sme vprašati, ali ga morda boli hrbet, ker bi tako predrzno posegal v intimo ne samo 59-letnega prihodnjega voditelja, ampak tudi 91-letne komunistične partije, ki je pred kratkim slavila 63. obletnico prihoda na oblast.
Chávezov novi predsedniški mandat velja v uradnem Pekingu za pomemben dogodek. V proračunskih žilah obeh voditeljev namreč Kitajska vidi nafto, vendar je venezuelski predsednik bolj odvisen od azijske sile kakor ruski vodja, če pa upoštevamo še njegov geopolitični položaj, zaradi katerega je njegova država tako blizu in hkrati tako daleč od ZDA, je vsem jasno, da je Kitajska pomemben dejavnik, ki lahko vpliva na izpolnitev vseh Chávezovih predvolilnih obljub.
V zadnjih petih letih je kitajska razvojna banka Venezueli posodila 42,5 milijarde ameriških dolarjev s šestodstotnimi obrestmi; te sicer niso zelo nizke, vendar so skoraj dvakrat nižje od tistih, ki jih Chávezu zaračunavajo mednarodne banke. Poleg tega so mu vsaj 12 milijard dolarjev tega denarja obljubili v zadnjem letu dni, ko se je Chávez bojeval z rakom in težavami zaradi slabše prodaje nafte. Volivce je poskušal prepričati tako, da je ukazal zgraditi 250.000 stanovanj, v zadnjem letu dni pa se je javna poraba povečala za 30 odstotkov in spodbudila gospodarsko rast, ki je bila zato v drugem četrtletju kar 5,4-odstotna.
Približno tretjina od 640.000 sodov, kolikor jih Venezuela vsak dan pošlje Kitajski, je dovolj za odplačevanje posojil, zato se prijateljstvo med državama razvija v obojestransko korist: Chávez lahko vedno računa na to, da bo imel zaradi vreče, polne dolarjev, prednost pred opozicijo, Kitajska pa se lahko vedno zanese na zanesljiv vir nafte in stabilen trg za druge izdelke.
Kitajski je pri Chávezu in Putinu všeč prav to, da se oba brez težav izogibata pravilom demokracije in dolgo ostajata na oblasti, saj sta tudi takrat, kadar jima ne gre najbolje, še vedno skoraj dvakrat bolj priljubljena kakor, denimo, Barack Obama ali François Hollande. Tako bi se bila pripravljena tudi sama demokratizirati, če bi le našla dovolj karizmatičnega kandidata, ki bi lahko prikril vse pomanjkljivosti omadeževanega ugleda partije.
Kitajcem je sicer všeč, da Putinov rojstni dan velja za še en trn v peti zahodnih arhitektov globaliziranja demokracije, vendar so do ruskega predsednika čedalje bolj zadržani. Predvsem zato, ker jih tudi Putin skozi zunanjepolitična in vojaškostrateška očala opazuje čedalje bolj zadržano, tega pa pravzaprav ne bi pričakovali od nekoga, ki javno trdi, da je kitajski razvoj »veter, ki piha v jadra (ruskega) gospodarstva«. Medtem ko se Putin čedalje bolj posveča ruskemu Daljnemu vzhodu in Tihemu oceanu, se gotovo spominja nekdanje regionalne tekmovalnosti med Kitajsko in Sovjetsko zvezo v času hladne vojne. Poleg tega je prepričan, da je treba azijski sili nekoliko stopiti na prste, še preden prazne sibirske stepe napolni več milijonov Kitajcev, ki prav tako ne pozabljajo preteklosti in so tako ali tako prepričani, da jim je carska Rusija nekoč ukradla to ozemlje.
Chávez je Kitajcem bolj všeč, ker živi daleč od Putina, vendar se tudi njegovi klici »Viva Fidel!« – seveda Fidel Castro – in njegovi objemi z iranskim predsednikom Mahmudom Ahmadinedžadom uradnemu Pekingu ne zdijo samo nedolžna parodija izvoza revolucije. Za Kitajce je venezuelska miselnost nekoliko preglasna, ruska pa preveč mračna, zato se jim zdi kombinacija obeh slavnostnih dogodkov najboljši odmerek simboličnega čezcelinskega oviranja obstoječe svetovne ureditve.
Vprašati bi se sicer morali, kako dolgo se lahko Chávez še obdrži na oblasti in koliko časa se bo Putin še pretvarjal, da je večno mlad. Venezuelski predsednik je že napovedal, da se bo s Kitajsko takoj začel pogajati o novih posojilih za leto 2013, Peking pa ne bi prav nič nasprotoval temu, da bi bil Caracas še bolj odvisen od finančnih transfuzij iz bogate kitajske blagajne, če se ne bi bal Chávezovega bankrota. Kaj če lahko Američani res manipulirajo s svetovno ceno nafte in tako prikrajšajo Venezuelo za pomemben del proračunskih prihodkov prav takrat, ko bi bilo za Kitajce najceneje kupovati energijo nekje drugje? Tudi Putinu takrat ne bi bilo do sončenja na plaži. Zato je Peking obema poslal dobro premišljeni čestitki in ju spomnil na Konfucijevo modrost, ki pravi: »Pri petdesetih letih je treba spoznati voljo Nebes, pri šestdesetih pa izostriti svoj sluh in spoznati, kaj je prava resnica.«
