Tiskane izdaje
Kriza, ki jo je povzročil irski »ne« lizbonski pogodbi, je za naslednjo predvideno članico Unije veliko resnejša, kakor se je zdelo prvih nekaj dni. Opozorila, da se bo širitveno kolesje vsaj za nekaj časa ustavilo, so na Hrvaško prihajala iz najmočnejših članic, a so jih omilili visoki evropski uslužbenci z nasvetom, naj se Zagreb vede, kakor da se ni nič zgodilo. čisto drugače pa je, kadar za govorniški oder stopi predsednik Francije Nicholas Sarkozy in zagotovi, da širitve brez novih institucij povezave pač ne bo.
Irci so Hrvatom brez dvoma zagrenili komaj prebujeni zalet politične elite in njenih pogajalcev, ki so zadnji mesec ali dva - seveda pod pritiskom Bruslja - le resneje poprijeli za evropski posel. Na Hrvaškem so po slabi novici iz Dublina preigrali vse scenarije, ki bi bili mogoči v bližnji prihodnosti, tudi »nočno moro«, torej paketno sprejemanje Balkana v Unijo, vendar je manjkala ugotovitev, da za novi zastoj Zagreb krivca ne sme iskati nikjer v Evropi, temveč le doma.
Če odštejemo vladavino Franja Tuđmana, vleče Zagreb mučno zgodbo pridruževanja EU že od leta 2000 brez večjega napredka. Nekaj let so za zastoj lahko krivili težave s haaškim tribunalom, ki so si jih s skrivanjem obtoženih za zločine in oviranjem pravice nakopali sami, obdobje po znameniti aretaciji Anteja Gotovina ali ponovni zamrznitvi ERC pa je razgalilo bedo pogajalskega stanja. Največ pove že statistika, kdaj je Zagreb začel odpirati poglavja; zapiranja ni moč niti omeniti.
A minil je tudi čas, ko je premier Ivo Sanader s šarmom in (največkrat praznimi) obljubami prepričeval zaveznike po Uniji. Če je Bruselj še pozorno poslušal, ko je obljubljal akcijske načrte za pravosodje, upravo, korupcijo in ladjedelnice, zdaj v evropskih prestolnicah že vedo, da večina velikih načrtov ostala na papirju. Kredit je uradni Zagreb že porabil, ker je evropske zadeve povsem podredil notranji politiki in razmislekom, da z velikimi rezi, ki bi jih morali narediti - predvsem v svoje dobro, ne pa zaradi evropskih uradnikov - tvegajo poraz na domačih volitvah. Vse to je prineslo tudi to, da Hrvaške v zadnjih tednih ne omenjajo več same, temveč v družbi s Srbijo, ki z blagoslovom EU (najbrž ne povsem upravičeno) pospešuje proti članstvu.
Irci so tako Hrvaški nehote ponudili čas za razmislek o osmih letih izgubljenih priložnosti in tudi o tem, da rezultat njihovega referenduma države ne bi prizadel, če bi že bila 28. polnopravna članica Unije. Tako pa je ostala na robu povezave in obrobju velike institucionalne krize. Za novi zastoj pa bo težko iskati krivca v Uniji in tudi sosednji Sloveniji, ki je ob zadnjem srečanju Jandroković-Rupel deblokirala še ribiško poglavje. Čeprav so v Zagrebu komaj čakali, da se konča menda neugodno slovensko predsedovanje, so zdaj dobili drugo predsedujočo državo, ki zastopa še bolj trda stališča, in to do veliko pomembnejše stvari, kakor so ribe - vprašanja širitve.
Novi meseci odloga ne bodo ugodno vplivali na zelo skeptično hrvaško javno mnenje, ki v EU - predvsem po zaslugi domače politike - vidi predvsem izsiljevalca. Politiki ljudstvu še danes nočejo povedati, da Unija korenitih reform in spremeb ne zahteva zase, temveč prav zaradi državljanov. Politiki že vedo, zakaj molčijo.
