Kje so meje diplomatske pragmatičnosti

Berlin – Tako kot številni drugi zahodni državniki tudi kanclerka Angela Merkel obsoja umor savdskega novinarja Džamala Hašodžija in zahteva kaznovanje storilcev. Tik pred odhodom v Istanbul, kjer bo s predsedniki Turčije, Rusije in Francije razpravljala o Siriji, je turško sodišče zaradi terorizma obsodilo na več kot šest let zapora 29-letnega nemškega državljana. V evropski soseščini ni nič preprosto.

Dileme osrednje evropske države o avtokratskih voditeljih z Bližnjega vzhoda in druge evropske soseščine so očitne. Turški predsednik Recep Tayyip Erdoğan je upravičeno razkril sume, da se je v savdskem konzulatu v Istanbulu zgodil grozljiv zločin, a so v njegovih zaporih številni novinarji in drugi, med njimi iz političnih razlogov več nemških državljanov. Spoštovanje človekovih pravic tretjega udeleženca istanbulskega srečanja, ruskega predsednika Vladimirja Putina, pa je pravkar razgalil evropski parlament, ki je osrednjo evropsko nagrado za človekove pravice letos podelil ukrajinskemu režiserju Olegu Sencovu, po demonstracijah proti aneksiji Krima obsojenemu na 20-letni zapor. V Strasbourgu ne verjamejo, da je to upravičena kazen zaradi načrtovanja terorističnih akcij, kot pravijo v Moskvi.

Nemčija si s Francijo prizadeva za stabilizacijo razmer na bližnjih kriznih žariščih. Sirski voditelj Bašar al Asad, ki ga podpira Rusija, je soodgovoren za stotisoče ubitih in milijone izgnanih od doma, a se evropske države bojijo morebitnih novih migrantskih valov. Pred deželnimi volitvami v Hessnu je generalna sekretarka CDU Annegret Kramp-Karrenbauer primerjala begunsko krizo z Agendo 2010 kanclerkinega predhodnika Gerharda Schröderja. Če so socialdemokratskega prvaka pokopale tržne reforme, ki jih njegova SPD ni podpirala, bi lahko bila migrantska kriza prezgodnji grob zadnje velike koalicije Angele Merkel.

Na udaru kritik

Država v takšnem notranjepolitičnem strahu je pripravljena na veliko zunanjepolitične pragmatičnosti, a tvega tudi kritike. Nekateri nemški komentatorji očitajo vladi postavljanje na stran sovražnikov Izraela, do katerega dedinja nacistične diktature čuti zgodovinsko odgovornost. Zdaj Nemčija čedalje pogosteje nasprotuje tudi ameriški bližnjevzhodni politiki, najprej pri Iranu, ki ga v Izraelu in Trumpovi Beli hiši obtožujejo skrivnih jedrskih in raketnih programov. Nemčija poskuša graditi na lastni tradiciji zmanjševanja mednarodne napetosti, ki temelji na »Ostpolitik« iz časov hladne vojne, a je tedaj lahko računala na zavezništvo ZDA, pa čeprav se v Bonnu morda niso vsi strinjali z mednarodnim delovanjem tedanjega predsednika Ronalda Reagana.

Nekdanjemu republikanskemu prvaku danes priznavajo, da je Sovjetsko zvezo prisilil v oboroževalno tekmo ter da so bile demokracija in človekove pravice na vrhu zunanjepolitične retorike. Sedanji predsednik je nasprotno pogosto videti v taboru, ki bi v Evropi še najraje delil in vladal. Kadar ni, pa Nemčija ne ve najbolje, na katero stran naj se postavi. Sosednja Poljska je že podprla Trumpovo odločitev o odstopu od pogodbe o jedrskih raketah srednjega dosega z Rusijo (INF), saj tudi v uradni Varšavi prevladuje prepričanje, da Rusija že dlje časa ne spoštuje pogodbe in s tem pridobiva prednost v morebitnih prihodnjih spopadih. Nemški zunanji minister Heiko Maas je zatrdil, da se bo za ohranitev INF bojeval z vsemi diplomatskimi sredstvi in si med zaostrovanji v svetu prizadeval za multilateralizem.