Kje so straže generala Draže?

Beograd - Beograjčani se sprašujejo, ali naj se srbska prestolnica zgleduje po Ljubljani in znova poimenuje katero izmed ulic po Josipu Brozu Titu. Po razpadu Jugoslavije so leta 1992 v Beogradu preimenovali Ulico Maršala Tita med Slavijo in Terazijami v Ulico srbskih vladarjev in v Ulico kralja Milana. Medtem ko so mnenja o Titu različna, pa večina misli, da je treba najti grob Dragoljuba Draže Mihailovića. Včeraj je začela delati državna komisija, ki bo poskušala ugotoviti, kje so ga ubili in pokopali. Srbska narodna obramba (emigrantska organizacija iz ZDA) pa je ponudila 100.000 dolarjev nagrade tistemu, ki bo našel generalove posmrtne ostanke.

V glavnem mestu nekdanje SFRJ je še vedno dvanajst manjših ulic in en trg, ki nosijo ime Josipa Broza. Beograjčani so na vprašanje B92, ali si Tito zasluži ulico v središču mesta, različno odgovarjali, vendar nihče ni tako ostro nasprotoval zamisli kot v Ljubljani. Nekateri so menili, da ima Ljubljana razloge za poimenovanje ulice po Titu, Beograd pa niti enega. Drugi so poudarili, da povsem zadostuje Hiša cvetja, tretji pa so prepričani, da si Tito takšne časti ne zasluži.

Zagovorniki zamisli mislijo, da bi bilo to povsem normalno, ker ni mogoče pobegniti zgodovini, hkrati pa opozarjajo, da je Beograd imel tudi ulico Haileja Selasieja. Titov vnuk Joško Broz je prepričan, da je zamisel primerna, in opozarja, da zgodovine ni mogoče spreminjati po posameznikovem okusu. Pravi, da ne nasprotuje ulicam kralja Petra ali Karađorđevićev, Tito pa da si je ulico v središču Beograda zaslužil, ker je desetletja vodil eno najbolj uglednih držav na svetu. Za Titovo ulico navija tudi gledališki režiser Bratislav Petković, umestil pa bi jo v Novi Beograd.

Srbija si prvič prizadeva, da bi rešila eno največjih ugank zgodovine dvajsetega stoletja in našla grob poveljnika Jugoslovanske vojske v Srbiji Draže Mihailovića. Državni sekretar srbskega pravosodnega ministrstva Slobodan Homen je za B92 pojasnil, da namen komisije ni, da bi se opredeljevala do njegove zgodovinske vloge ali do političnega in ideološkega ozadja njegovega časa. Po njegovem mnenju je skrajni čas, da država sporoči javnosti vse informacije, ki jih ima na voljo. Čeprav Homen dvomi, da obstaja dokumentacije, se nadeja pričanj morebitnih očividcev. Zato bo vlada umaknila oznako državne tajnosti s tega primera, tako da bodo lahko priče spregovorile in tudi izvršiteljem kazni ne bo več treba molčati.

Zgodovinarka Branka Prpa je izjavila, da Zgodovinski arhiv Beograda nima gradiva o Draži Mihailoviću. Zagretost države pa je komentirala z besedami, da bi ji bilo ljubše, če bi pokazala takšno zainteresiranost za politične umore, ki so se zgodili konec 20. stoletja in ne za umore, ki so se zgodili po drugi svetovni vojni.

Kakor je zapisala Politika, bode v oči predvsem to, da v državni komisiji ni nobenega predstavnika iz varnostno-obveščevalne agencije BIA, ki so ji tako kot Ozni ali Udbi pripisovali veliko grehov. Kroži več verzij o tem, kje so ustrelili Dražo Mihailovića, morebitne lokacije pa so Ada Ciganlija, globel pri Jajinacu, Lisičji potok pod dedinjskim hribom in na Banjici, kjer danes stoji ortopedska bolnišnica.

Iz sredine tiskane izdaje Dela