Klestenje Nata v kaotični in demilitarizirani Evropi

Bruselj – Ko je generalni sekretar Nata Anders Fogh Rasmussen sredi tedna nastopil pred obrambnimi ministri zavezništva, se je njegova mantra glasila: po koncu krize bi morali spet povečati naložbe v obrambo.

Zlasti zaveznice na stari celini so krepko zategnile vojaški pas. Tako Nato postaja še bolj ameriški: delež ZDA v skupnih izdatkih za obrambo se je od leta 2001 s 63 povišal na 77 odstotkov. Pred padcem berlinskega zidu je bil »le« polovični. Denimo: Američani imajo trikrat več letal kot evropske članice skupaj. V skoraj vseh se je delež BDP, namenjen obrambi, znižal. Zavezo, po kateri naj bi vsaka članica za obrambo namenila dva odstotka, izpolnjujejo le še tri države. Slovenija je z 1,16 odstotka med zadnjimi, po naložbah v opremo je na samem repu.

Paradoksalno je, da je med trojico, ki izpolnjuje zavezo, ob ZDA in Britaniji še do vratu zadolžena Grčija, ki je že dolgo med največjimi kupci orožja v Evropi. Še več, v prejšnjem desetletju je bila po analizi stockholmskega inštituta Sipri skoraj ves čas med petimi največjimi uvoznicami orožja na svetu. Čeprav mora po nareku posojilodajalcev varčevati na vseh področjih, imajo grške pogodbe z dobavitelji vojaške opreme (predvsem iz ZDA, Nemčije in Francije) status nekakšne svetinje.

Model pametne obrambe

Kakorkoli že, Rasmussen se namerava obrniti neposredno na predsednike vlad članic, naj v času debelih krav odprejo mošnjo. Cilj je doseči zavezo držav, ki bodo do leta 2025 zvišale deleže na želena dva odstotka. Poleg tega v Natu stavijo na model pametne obrambe (smart defence). Z njim naj bi odpravili podvajanje in spodbudili večnacionalno sodelovanje, denimo skupno nabavo orožja ali projekte, kot so izvidniška letala brez posadk. Njegov odgovor tistim, ki pravijo, da si ne morejo privoščiti večjih izdatkov za obrambo, je nedvoumen: »Tega si ne moremo privoščiti.«

Razlog za nemir v varnostni skupnosti niso samo globalne razmere – od čedalje večje nestabilnosti v arabskem svetu do krepitve azijskih sil, ki bodo letos za obrambo prvič namenile toliko kot evropske članice –, marveč tudi pomanjkljiva opremljenost, ki je prišla na dan med lansko operacijo v Libiji. Evropskim silam je v Odisejevi zori zmanjkovalo – streliva. Nekdanji ameriški obrambni minister Robert Gates je ob slovesu od Bruslja opozoril, da se bodo prihodnje generacije politikov v ZDA vprašale, ali je Nato, v katerem Evropejci nočejo prevzemati bremen, sploh smotrn.

Pomanjkanje globalne perspektive in ukvarjanje s sabo sta že tako glavni hibi EU. Strateško usmerjanje ZDA v azijsko-pacifiški prostor in njihov odmik od stare celine, ki se zrcali v zapiranju ameriških vojašnic v evropskih državah, je po drugi strani po ocenah optimistov priložnost za preobrat. Drugačna globalna vloga ZDA in varčevalni pritisk bi evropske zaveznice spodbudila k povezovanju obrambnih zmogljivosti in politik. Tako bi lahko več Evrope splošno želeni cilj doseglo prek Nata.

Nato brez ameriških genov

Ker Nata po koncu hladne vojne – kot je opozarjal Gates – ni v ameriških genih in ker potrebujejo denar za reševanje lastnih težav, bodo evropske države morale večkrat same prevzeti odgovornost za svojo varnost. Visoki diplomat pri zavezništvu, ki ne želi biti imenovan, je napol v šali zatrdil, da si čez petdeset let lažje predstavlja obstoj Nata kot obstoj EU, ki da deluje povsem kaotično. Povsem drugo vprašanje pa je, kaj bo sploh še ostalo od zavezništva, če se bosta nadaljevala čezatlantsko odtujevanje in demilitariziranje Evrope.