Ključ do rešitve je neposredni dialog Prištine in Beograda

Italijanski diplomat Lamberto Zannier, prvi mož Unmika, misije Združenih narodov na Kosovu, ugotavlja, da bi bilo treba reševanje kosovskih težav postaviti v kontekst evropske perspektive zahodnobalkanske regije, obenem pa zagotoviti, da najmlajša država stare celine zaradi razhajanj mednarodne skupnosti glede njenega statusa ne bo ostala siv madež na zemljevidu združene Evrope.

Od razglasitve neodvisnosti Kosova so minila skoraj tri leta. Doslej ga je priznala dobra tretjina vseh držav, skupaj z večino članic EU. Je status pokrajine še vedno pomembno vprašanje za njene, predvsem albanske prebivalce? Je še vedno tema vsakdanjih pogovorov?

Ne, mislim, da se v Prištini ne pogovarjajo več o vprašanju statusa kot takem, so pa nekoliko razočarani nad dejstvom, da število priznanj ni tako visoko, kot so pričakovali. Druga težava je aktivno nasprotovanje nekaterih držav, v prvi vrsti Srbije, kosovski neodvisnosti. Te države izrabijo vsako priložnost, da Kosovu preprečijo demonstriranje njegove ozemeljske suverenosti navzven; pa tudi navznoter. Dejstvo, da je razdeljen tudi varnostni svet, kjer številne države odločno vztrajajo pri nadaljevanju misije OZN na Kosovu, pomenljivo odraža ta problem.

So se po vašem mnenju v Srbiji že sprijaznili z dejstvom, da je osamosvojitev Kosova ireverzibilen proces?

To bi morali vprašati njih. Dejstvo je, da Srbija v varnostnem svetu in drugod odločno zagovarja stališče, da je vprašanje kosovske državnosti še vedno odprto, kar Priština, seveda, odločno zanika. Ti nasprotni stališči razkrivata naravo spora, prav tako različni pogledi na to, o čem bo tekel dialog [med Beogradom in Prištino], ki naj bi se kmalu začel. Srbija je sprejela nekatere strateške odločitve, ena izmed pomembnejših je odločitev za evropsko prihodnost države. V procesu njenega približevanja EU se bo treba lotiti tudi vprašanja Kosova in takrat lahko po mojem mnenju pričakujemo intenzivnejše notranje razprave v Srbiji, kako to storiti.

Vzporedno pa o tej temi potekajo razprave tudi v srbski skupnosti na Kosovu. Ta je razdeljena predvsem glede vprašanja sodelovanja s kosovskimi institucijami. V osrednjem in južnem delu pokrajine so se Srbi postopoma začeli zavedati, da brez tega sodelovanja, ki ga skušajo sicer ohraniti, kolikor se da statusno nevtralnega, zanje ni dolgoročne prihodnosti na Kosovu. To so prvi majhni koraki v smeri njihove integracije, čeprav je sprava še zelo daleč. Na severu pa je dinamika zelo drugačna.

Tamkajšnja srbska skupnost, ki je v tem delu Kosova večinska, odločno odklanja sodelovanje s kosovskimi institucijami. V iskanje rešitev dolgega seznama tamkajšnjih težav bi bilo treba vključiti tudi Beograd.

Občasno je še mogoče slišati ideje o menjavi srbskih ozemelj na severu Kosova za območja južne Srbije, kjer prevladuje albansko prebivalstvo (Preševo, Bujanovac, Medveđa). Kakšna je po vašem mnenju možnost za kaj takega?

To so zelo drzne ideje, njihova morebitna uresničitev pa ne bi bila prav enostavna. Nekaterim se to morda zdi bližnjica, s katero bi rešili nekatere probleme, toda na drugi strani lahko povzroči nove težave. V prvi vrsti na regionalni ravni, saj bi lahko tovrstna rešitev spodbudila podobne ideje tudi v drugih državah Zahodnega Balkana. Zato je treba takšne predloge obravnavati zelo previdno.

Toda če bi se obe strani strinjali, da je to zanju najboljša rešitev, jima tega prav gotovo ne bi skušal preprečiti. V tem primeru bi potrebovali zelo natančno definirane pogoje tovrstnega procesa, predvsem to, da mora rešitev temeljiti na svobodni volji in strinjanju obeh strani ter da se njena realizacija zaradi izjemno specifičnih okoliščin nanaša zgolj na ta poseben primer. Sam sicer nisem zagovornik takšne rešitve.

Nato je pred dnevi sporočil, da namerava do prvega marca prepoloviti število svojih pripadnikov na Kosovu. Je pokrajina res tako stabilna?

V zadnjih letih, od enostranske razglasitve neodvisnosti [februarja 2008], je bilo Kosovo razmeroma stabilno, v tem času ni bilo večjih varnostnih težav. Zdi se, da so se tako v Prištini kot v Beogradu odločili za miroljubno politično konfrontacijo, namesto da bi se reševanja spora lotili z ustvarjanjem kriznih razmer na terenu. Tudi na tem temelji Natova odločitev. Na operativni ravni se mi to sicer ne zdi prelomna odločitev. Res je, da bo zavezništvo prepolovilo število vojakov na Kosovu, toda obenem bo povečalo mobilnost sil v pokrajini. V trenutnih okoliščinah po mojem mnenju zadoščajo sile, ki so sposobne hitro posredovati na lokalnih območjih, kjer bi se pojavila nevarnost izbruha nasilja, obenem pa s svojo navzočnostjo opravljajo odvračalno vlogo in tako služijo kot nekakšen garant miru.

Kolikšna je danes možnost za ponovitev dogodkov iz marca 2004, ko je albanska večina izvedla pogrom nad kosovskimi Srbi?

Skrbi me, ker smo se enega za drugim lotili problemov, ki bi lahko potencialno vodili v krizo, hkrati pa nismo našli rešitve za jedro kosovskega problema. To je mogoče le z neposrednim sodelovanjem Beograda in Prištine. Prav zato pripisujemo tako velik pomen direktnemu dialogu med njima.

Tudi ducat let po vojni se sprti skupnosti ne zbližujeta. Nasprotno, čedalje bolj se zapirata vase, zaupanja med njima ni. Je še mogoče obrniti ta trend?

Ni še prepozno, toda potrebne bodo spremembe. Poglejte šolstvo, na primer. V srbskih šolah na Kosovu ne učijo več albanščine, Albanci pa se ne učijo več srbščine. Zato mladina iz obeh skupnosti med seboj komunicira (če sploh) v angleščini. Mislim, da se je treba posvetiti temeljem multietničnosti in graditi iz njih, da bi spet povezali sprti skupnosti. Verjamem namreč, da je prihodnji razvoj Kosova odvisen od tega, ali bo tamkajšnja družba sposobna delovati po multietničnem principu.

Je mogoče prepričati kosovske Srbe, predvsem tiste na severu pokrajine, da je njihova prestolnica Priština in ne Beograd?

To je del širšega dialoga. Če boste zdaj Srbom na severu Kosova omenili, da je njihova prestolnica Priština, lahko pričakujete ostre ugovore. Priština bo potrebovala nekaj zelo prepričljivih argumentov, da bi zagnala interakcijo z njimi in jih prepričala o sodelovanju v kosovocentričnem okolju. Tudi v okviru resolucije [varnostnega sveta OZN št. 1244], ki pokriva celotno Kosovo, so imeli Srbi s severa ves čas posebno vlogo, vedno so hoteli, da se jih obravnava posebej. To bi se moralo spremeniti. Kosovske oblasti pripravljajo strategijo za sever države, tamkajšnje prebivalce pa bodo morale prepričati, da so v njej tudi elementi, ki jim koristijo. Seveda je problem širši in vključuje odnos Beograda. Tudi zato je neposreden dialog med srbskimi in kosovskimi oblastmi tako pomemben.

Do danes se je na svoje domove vrnil le majhen del srbskih beguncev. Beograd omenja številko četrt milijona Srbov, ki si še vedno ne upajo nazaj. Je njihova prihodnost na Kosovu dokončno zapečatena?

Te številke so stare že desetletje. Mnogi med temi ljudmi so se odtlej ustalili drugod in težko je ugotoviti, koliko se jih je sploh še pripravljenih vrniti. Število Srbov, ki so se dejansko vrnili na Kosovo, je zelo nizko, govorimo o stotinah ljudi. Čeprav prizadevanja Prištine v smeri decentralizacije temeljijo na principih multietničnosti in predvidevajo dodelitev precej široke avtonomije manjšinam, številni dejavniki še vedno odvračajo ljudi od vrnitve. Na prvem mestu so slabe ekonomske razmere, drugi dejavnik je varnost – napadi Albancev na srbske povratnike se še dogajajo, vendar gre za epizodne incidente in ne del širše politike –, omeniti pa je treba še spore glede lastništva nad nepremičninami, ki so po vojni prešle v druge roke.

Kako sicer ocenjujete razmere na Kosovu? Država ima eno najrevnejših, obenem pa eno najmlajših populacij v Evropi, če k temu dodamo še visoko brezposelnost, dobimo zelo nevarno in potencialno eksplozivno kombinacijo.

Se strinjam. Zato je bil moj odgovor, ko ste me vprašali o možnosti izbruha nove krize, zelo previden. Vse ekonomske sestavine za morebitno krizo so namreč tu, zato bi bila ta bolj kot politično ekonomsko motivirana. Ena od glavnih težav Kosova je pomanjkanje tujih vlaganj, ki je na eni strani posledica nerešenih političnih problemov, ki ustvarjajo vtis kriznih razmer, na drugi strani pa problema korupcije oziroma pomanjkljivosti na področju vladavine prava. Zato bi bilo treba dodatno zavarovati tuje investitorje. Potencial za vlaganje vsekakor obstaja, nenazadnje tudi zaradi mlade populacije. Mislim, da je prav Slovenija ena izmed držav, ki se zavedajo tega potenciala in že vlagajo v kosovsko gospodarstvo. Očitno poznavanje regije in načina delovanja v tem okolju pomaga.

Se je v takšnih ekonomskih razmerah res mogoče čuditi, da se je v pokrajini v zadnjih letih razpasel organizirani kriminal? Kosovo se v tem pogledu pogosto omenja kot stičišče trgovine z orožjem, mamili in belim blagom. Kako močno je v tovrstne dejavnosti vpletena politika?

Trenutno potekajo razprave o tem, da v novi vladi ne bi smeli sedeti ljudje, ki so bili tarča policijskih preiskav. Pomembno je, da vlada daje zgled drugim. Verjamem, da obstaja povezava med organiziranim kriminalom in ekonomskimi razmerami. Včasih ljudje nimajo nobene alternative – ali odidejo iz države ali pa zaradi pomanjkanja drugih možnosti končajo v kriminalnih mrežah. To je začaran krog. Povečanje tujih vlaganj na Kosovu bi tako pomagalo tudi pri boju proti organiziranemu kriminalu.

Kriminal na tem območju bržkone ne vidi nacionalnih, verskih in drugih ovir, ki bremenijo odnose med etničnimi skupinami in njihovimi političnimi elitami?

Na žalost ne. Tudi na severu Kosova srbski in albanski kriminalci odlično sodelujejo.

Kako resen problem predstavlja korupcija? Tudi zanjo se glede na poročila medijev in nevladnih organizacij zdi, da je vseprisotna.

Sam težko ocenim, toda to poslušamo tudi od sodnikov in tožilcev, ki se v okviru misije Eulex ukvarjajo s temi zadevami. Zdi se, da je korupcija na Kosovu res zelo razširjena. Ta fenomen je sicer prizadel številne mlade države v različnih koncih Evrope in Kosovo nikakor ni imuno pred njim.

Kako gledate na obtožbe o sodelovanju v trgovini z organi srbskih ujetnikov, ki jih je proti kosovskemu premieru Hashimu Thaqiju v svojem poročilu Svetu Evrope zapisal Dick Marty?

Obtožbe v Martyjevem poročilu so zelo resne, saj vplivajo tudi na ugled Kosova. So politično delikatne, zato je pomembno, da mednarodni pravosodni organi preiščejo morebitne nove elemente – te obtožbe je namreč preiskoval že ICTY [Mednarodno sodišče za vojne zločine na območju nekdanje Jugoslavije]. Samo poročilo sicer ni preveč specifično. V njem je veliko domnev, ki pa same po sebi niso dovolj, treba bi bilo dodati nove elemente. Ključnega pomena je identiteta prič, ki lahko potrdijo te obtožbe. Treba jih je zaščiti in Eulex ima program za zaščito prič, ki bi ga lahko uporabili. Za vse, tudi za prebivalce Kosova, je pomembno, da steče preiskava in da se stvari razjasnijo. Doslej je razprava o tem vedno potekala le na ravni govoric, tudi [nekdanja glavna haaška tožilka Carla] Del Ponte je dejala, da ni imela dovolj dokazov za vložitev obtožnice.

Toda gospa Del Ponte je na drugi strani obtožila mednarodne institucije, z Unmikom vred, da so namenoma ovirale preiskavo teh obtožb.

Tega ne morem komentirati, ker takrat nisem bil na čelu Unmika. Eden od principov delovanja OZN na področju vladavine prava je, da ne sme biti nikakršnega političnega vmešavanja v delo pravosodnih organov. Zame je to pravilo in to bi bil tudi moj odgovor gospe Del Ponte. Kolikor vem, je Unmik vse podatke, ki jih je dobil, posredoval ICTY, ki mu je bila zaupana nadaljnja preiskava.

Ozriva se še malo v kosovsko soseščino. Kolikšen je danes vpliv Beograda na dogajanje na Kosovu? Gre samo za politično podporo tamkajšnjim Srbom ali še kaj več?

Govorimo lahko o dveh elementih. Na eni strani so vezi med srbsko skupnostjo na Kosovu in Beogradom. Sever Kosova na primer z Beogradom danes povezuje vlak, ki je pred tem vozil v Prištino, srbska elektropodjetja dobavljajo elektriko na severu pokrajine … Beograd torej tudi na nekaterih praktičnih področjih vpliva na dogodke na Kosovu. Drugi element pa je eksterne narave. Kadar koli se pojavi vprašanje sodelovanja Kosova na mednarodnih srečanjih, Beograd odločno vztraja pri navzočnosti OZN v skladu z resolucijo št. 1244, da navzočnost kosovskih delegatov ne bi vzbujala zaključkov glede statusa pokrajine. Kosovske oblasti to seveda dojemajo kot resen problem, ki postaja svojevrstna blokada v odnosih med Prištino in mednarodno skupnostjo.

Tako v Beogradu kot v Prištini zagotavljajo, da so pripravljeni na dialog, ki pa kljub temu še ni stekel. Zakaj?

Na kosovski strani pravijo, da morajo najprej sestaviti novo vlado, kar se bo, upajmo, zgodilo kmalu. S tem bodo izpolnjeni pogoji za začetek dialoga in pričakujem, da se bodo takrat zadeve hitro odvile.

Kaj pričakujete od dialoga? Je to sploh lahko kaj drugega kot dialog gluhih?

Če bi pustili Srbe in Albance same v sobi, da se zmenijo o spornih vprašanjih, ne bi prišli prav daleč. Dodatna vrednost tega dialoga je posredniška vloga EU in to, da poteka v kontekstu evropske perspektive celotne regije. To je po mojem najboljši pristop.

Je ugibanje o vstopu Kosova v EU in Nato utopija? Kolikšna je možnost, da ta država (po eventualnem vstopu sosed) ostane osamljen siv madež na zemljevidu združene Evrope?

Prav zato je po mojem mnenju pomembno, da v kontekstu dialoga med Beogradom in Prištino najdemo način, kako se izogniti takšni situaciji. Tudi za Evropo bi bil namreč velik problem, če bi v procesu pristopanja držav Zahodnega Balkana ena izmed njih ostala zunaj. Najti moramo način, kako vključiti Kosovo v ta proces.

Se bojite, da mednarodna skupnost izgublja zanimanje za Kosovo?

To je neizogibno. Mednarodna skupnost se mora ukvarjati z aktualnimi krizami, v primeru Kosova pa se zaradi trajanja posredovanja pojavlja krizna utrujenost, kakor to imenujejo v akademskih krogih.

Zakaj je mednarodna navzočnost na Kosovu še vedno nujna? Ali sploh je nujna?

Ker tamkajšnji problemi še niso rešeni. Ko bosta Kosovo in Srbija dosegla dogovor, ki bo omogočil začetek sprave med ljudmi, zagon regionalnega sodelovanja in napredek regije proti evropski integraciji, šele takrat bomo lahko razglasili, da je bila misija uspešna, in odšli.

Lamberto Zannier je vstopil v vrste italijanske diplomacije pred več kot tremi desetletji. Pravnik z doktoratom s tržaške univerze je kariero začel s službovanjem na veleposlaništvih v Abu Dabiju in na Dunaju ter jo nadaljeval v multilateralnih vodah: med drugim je vodil Natov sektor za razoroževanje, nadzor oborožitve in skupno varnost in načeloval pogajanjem o posodobitvi pogodbe o konvencionalnih oboroženih silah v Evropi. Po vodenju centra za preprečevanje konfliktov v okviru OVSE med letoma 2002 in 2006 se je vrnil na italijansko zunanje ministrstvo, kjer je dve leti delal kot koordinator za področje skupne zunanje in varnostne politike EU, nato pa je junija 2008 prevzel položaj posebnega predstavnika generalnega sekretarja OZN na Kosovu, na katerem je zamenjal Nemca Joachima Rückerja. Misija Unmik, ki jo vodi, je pred dobrima dvema letoma večino svojih pristojnosti prepustila misiji EU (Eulex), danes pa ima po Zannierjevih besedah primarno politično vlogo, ki je posledica razdeljenosti varnostnega sveta in članstva OZN glede statusa Kosova.