Ko je Južna Koreja zahtevala opravičilo, je severna delegacija odšla

V konfucijanskih predelih Azije je največja žalitev zahtevati opravičilo, zlasti če gre za opravičilo, povezano z ozemlji ali vojaškimi akcijami. Tako so danes propadla tudi vojaška pogajanja med obema Korejama.

Objavljeno
09. februar 2011 19.26
Zorana Baković, zunanja politika
Zorana Baković, zunanja politika
Peking - Takoj ko je namreč Južna Koreja zahtevala, naj se na dnevni red uvrsti opravičilo Pjongjanga zaradi torpediranja južnokorejske ladje marca lani in obstreljevanja njenega otoka novembra, je severna delegacija vstala in odšla iz barake. Tako se je razblinilo vsakršno upanje na obnovitev dialoga in morebitno nadaljevanje šeststranskih pogajanj o denuklearizaciji polotoka.

V konfucijanski politiki je preprosteje zahtevati, naj si druga stran odreže prst, kakor da si sama prisoli klofuto s priznanjem, da je odgovorna za izgubo življenj ali da je kriva vstopa na tuje ozemlje (v tem primeru morje). Ravno to se je zgodilo, ko je delegacija Južne Koreje, ki jo je vodil polkovnik Mun Sang Gjun, od Ri Son Kvona, partnerja z istim činom, ki je vodil skupino severnokorejskih pogajalcev, zahtevala, naj se na dnevni red pogovorov obrambnih ministrov obeh držav uvrsti tudi neizrekljiva beseda »opravičilo« - in sicer opravičilo režima Kim Džong Ila, ki ima v temeljih svoje ideologije nezmotljivost, nepremagljivost in absolutno resnico glede pravilnosti vseh oblik svoje politike.

Polkovnik Ri in njegovi oficirji so se napotili proti vratom in s tem pokazali vojaško užaljenost. Tako so se pogajanja končala brez dogovora celo o tem, kdaj bi se delegaciji lahko znova sestali. Bilo je očitno, da se to ne bo zgodilo prav kmalu in da ne bo ravno preprosto.

Položaj na Korejskem polotoku pa je takšen, da si vsi še naprej prizadevajo, da bi iz pepela doslednega neuspeha vsake racionalne komunikacije izbrskali še tople ostanke optimizma. Tako so bili opazovalci zadovoljni že s tem, da je uradni Seul v Pjongjang poslal brzojavko, s katero ga je obvestil, da se je Južna Koreja pripravljena pogajati o humanitarnih vprašanjih, konkretno o naslednjem srečanju družin, ki so jih ločili pred skoraj šestimi desetletji, tako da so potegnili mejo vzdolž 38. vzporednika.

Tisti, ki kaj ve o diktaturi s konfucijanskimi značilnostmi, mora imeti najprej pred očmi, da bo voditelj Kim Džong Il prihodnjo sredo praznoval sedemdeseti rojstni dan in da za to ljudsko praznovanje načrtujejo nov prikaz ljubezni do njegovega sina in dinastičnega naslednika Džong Una. Tako te dni od Pjongjanga ni mogoče pričakovati nobenih kompromisov.

Ko na severnokorejski televiziji z vznemirjenim glasom oznanijo, da se na obzorju blešči svetloba »novega generala, ki je podedoval kri gore Baekdu z duhom vojske na prvem mestu«, je kratko malo jasno, da v naslednjem stavku ne more biti niti najmanjšega prizvoka popustljivosti. Na gori Baekdu je bil po uradnem mitu rojen Kim Džong Il. Njegov prihod na svet so napovedale vesela lastovka in dve mavrici, ki sta se raztezali na nebu. Bojda mnogi v Severni Koreji še vedno verjamejo, da je bilo res tako.

Poslabšanje razmer v Severni Koreji

Resnejši analitiki pa so opozorili, da je Pjongjang kljub vsem drugim izrazom nepopustljivosti zahteval od Združenih držav obnovitev pomoči v hrani, ki je bila ustavljena pred dvema letoma, v zameno pa ponudil, da bo dovolil »toliko opazovalcev razdeljevanja [podarjenega žita], kolikor bodo ZDA želele«. To kaže na poslabšanje razmer v Severni Koreji in poziva k pripravi na hitrejši zlom tamkajšnjega režima, kakor ocenjujejo analitiki.

Analitiki pravijo, da izbruh nezadovoljstva v Egiptu opozarja na to, da so v diktaturah z visoko napetostjo trpljenja ljudi hitre spremembe zelo verjetne. Če se bo to zgodilo v Severni Koreji brez pripravljenosti mednarodne skupnosti, bo edina preostala možnost hitra združitev, ki bo, kot pravi Patrick Cronin, direktor programa azijsko-pacifiške varnosti v centru za novo ameriško varnost, pri gradnji države imela veliko večje težave, kakor jih imata Afganistan in Irak, in bo vsebovala veliko višjo stopnjo nevarnosti od tiste, s katero se je srečala združena Nemčija pred dvajsetimi leti. »Težava je v tem, da bi bila Koreja združena, ne pa enotna, to pa bi lahko predramilo dolgo speči zgodovinski notranjekorejski kaos,« pravi Cronin.

Brez temeljitih priprav varnostnega vidika korejske združitve, ki bi vseboval reševanje problema orožja za množično uničenje in raket z jedrskimi konicami in bi vseboval tudi razorožitev in integracijo 1,2 milijona severnokorejskih vojakov, bi zazijali strateški prepadi med pritajenimi tekmeci, na primer ZDA, Japonsko in Južno Korejo, hkrati pa bi se porušilo ravnovesje interesov med Rusijo in vsemi drugimi akterji občutljive regije.

»Če poleg tega upoštevamo velikanske gospodarske razlike, ki bi se lahko pokazale, saj je južnokorejsko gospodarstvo dvajsetkrat večje od severnokorejskega,« pravi Cronin, »bi tehnični konec ene vojne na Korejskem polotoku lahko pomenil začetek druge.« Če to upoštevamo, potem od Pjongjanga ni treba zahtevati opravičila. Razmišljati je treba o poteh, ki bi vodile s Trga Kim Il Sunga, če bi se izpod njegovih granitnih plošč nenadoma prikazal duh Tahrirja.