Tiskane izdaje
»Vedno smo sanjali o svobodi. Po drugi svetovni vojni, ko Poljska ni bila suverena in svobodna država, je bil mit o varšavski vstaji vedno prisoten. Čeprav je bil v veliki meri prepovedan. Zaradi te borbe imamo danes suvereno, neodvisno in svobodno Poljsko,« je pred dnevi izjavil poljski predsednik Andrzej Duda. Po zlomu socializma se je na Poljskem »mit« o varšavski vstaji prelevil v »zgodovinsko dejstvo«, saj je zdaj 1. avgust dan spomina, ki vsako leto privabi v mesto zahodne državnike, danes pa se bosta pobitim med uporom, ki se je začel na današnji dan leta 1944, po 63 dnevih krvavih uličnih bojev pa končal s predajo upornikov, poklonila poljski zunanji minister Jacek Czaputowitz in njegov nemški kolega Heiko Maas.
Hladnovojna zgodovina
Kot običajno na slovesnosti ne bo ruskih gostov. O tem, kaj se je zares dogajalo pred 75 leti v prestolnici države, ki sta si jo leta 1939 razdelila nacistična Nemčija in Sovjetska zveza, namreč še vedno poteka »hladna vojna« ne le med politiki, temveč tudi med poljskimi in ruskimi zgodovinarji. O tem, kdaj se je vstaja začela in končala, ni dvomov, a zaplete se že pri štetju žrtev. Obstaja soglasje, da je bilo ubitih od 15.000 do 18.000 borcev »prozahodne« Domovinske armade, nacisti, ki so sprva neusmiljeno pobijali vse ujetnike, pa so v povračilnih akcijah brutalno umorili od 150.000 do 250.000 civilistov. A o tem, koliko žrtev je bilo med nemškimi klavci, se zgodovinarji ne strinjajo. Po nekaterih virih jih je padlo le 2000, podatke o tem, da jih je umrlo desetkrat več, pa nekateri ruski raziskovalci razglašajo za propagando, s katero hočejo Poljaki upravičiti prelivanje krvi, ki ga je povzročila nespametna akcija poljskih vstajnikov.
Na današnji dan pred tri četrt stoletja se je začela varšavska vstaja. Foto Shutterstock
Glavni kamen spotike je še vedno vprašanje, kakšno vlogo sta v teh dogodkih odigrali SZ in njena Rdeča armada. Ta je že sredi julija prestopila meje današnje Poljske, le nekaj dni pred začetkom vstaje se je prebila do vzhodnih predmestij prestolnice, k splošnemu uporu je pozival tudi moskovski radio. V zahodnem in poljskem zgodovinopisju prevladuje razlaga, da Stalin nalašč ni hotel pomagati »prozahodnim« upornikom, ki so jih v Moskvi razglasili za strahopetce ali celo izdajalce. Tako razmišljajo tudi poljske oblasti. Pred časom je obrambni minister Antoni Macierewicz izjavil, da so se morali vstajniki boriti z dvema sovražnikoma: prvi je bil Nemčija, drugi pa Rdeča armada, ki ni hotela priskočiti na pomoč. »Morali bi se hkrati ubraniti dveh sovragov, ki sta skovala zaroto proti obstoju poljskega naroda,« je dejal.
O tem, da je Stalin že takrat strateško razmišljal in žrtvoval »prozahodne« varšavske vstajnike, saj je s tem po koncu vojne olajšal sovjetsko prevlado na Poljskem, pišejo tudi nekateri ruski zgodovinarji. A med njimi so večinoma takšni, ki opozarjajo, da so za »pasivnost« Rdeče armade krivi vojaški razlogi, saj so Nemci sovjetsko vojsko ustavili pred Varšavo. Stalin naj bi predstavnikom poljskih oblasti povedal, da so hoteli v prestolnico vkorakati že 6. avgusta, a jim je to preprečil nemški tankovski protinapad. Sovjetsko pomoč naj bi Stalinu odsvetoval tudi maršal Aleksander Žukov, ki se je bal, da bo njegova vojska utrpela preveliko žrtev.
Razrušeno mesto
V Varšavi, kjer je avgusta 1944 živelo okoli milijon ljudi, je bilo med vstajo porušenih četrtino zgradb, 35 odstotkov so jih pozneje načrtno podrli Nemci. Do prihoda Rdeče armade je bilo uničenih 85 odstotkov stavb v prestolnici. »Mesto mora izginiti z zemeljskega površja in služiti le še kot prometna postaja za našo vojsko. Niti kamen ne sme ostati. Vsako zgradbo je treba porušiti do temeljev,« je oktobra 1944 ukazal oficirjem poveljnik SS Heinrich Himmler.
Priprave na Jalto
Zahodni zavezniki so poslali nekaj pošiljk pomoči, a jim je nemška protiletalska obramba sestrelila kar nekaj letal. Pomoč so odmetavala tudi sovjetska letala, a tako njihove kot zahodne pošiljke so redko pristale med vstajniki. Na Zahodu so menda iskreno hoteli pomagati upornikom, a je bila njihova vojska takrat še predaleč stran. Tako pravijo poenostavljeni zgodovinski opisi precej bolj zapletenih dogodkov, ki so se odvijali tik pred zgodovinsko konferenco na Jalti, kjer so si poznejši veliki zmagovalci razdelili povojno Evropo. Tudi v britanskem vodstvu so bila različna mnenja o tem, kaj storiti, še bolj skeptični so bili na drugi strani Atlantika. To so pokazali pogovori med britanskim premierom Winstonom Churchillom, ki je ameriškemu predsedniku Franklinu Rooseveltu predlagal, da mimo Stalina pošljeta letalsko pomoč upornikom. Ta mu je konec avgusta odgovoril, da se mu to ne zdi koristno za ameriške dolgoročne vojaške cilje in da so po njegovih informacijah Nemci tako ali tako obračunali z uporniki. Niso. Slabo oboroženi in zdesetkani Poljaki so se predali šele 2. oktobra, Rdeča armada pa je vkorakala v Varšavo 17. januarja naslednje leto.
