Tiskane izdaje
Vse je bilo tako, kot da je zavezništvo med Kitajsko in Severno Korejo na vrhuncu in kot da bodo v torek 60. obletnico vzpostavitve diplomatskih odnosov med državama proslavili v resnični harmoniji.
Po drugi strani pa Kitajci posnetke iz Pjongjanga opazujejo s precejšnjo mero sumničavosti. »Nič več nismo naklonjeni Severni Koreji, pravzaprav imamo zdaj do te države odpor,« je obisk pokomentiral bivši urednik nekega kitajskega partijskega glasila. »Postala je politična past in gospodarsko breme.«
Wen je v Pjongjang pripotoval s številčno močno delegacijo, v kateri sta tudi minister za trgovino in namestnik načelnika generalštaba. Še istega dne se je s severnokorejskim premierom Kim Jong Ilom udeležil podpisovanja vrste dvostranskih sporazumov, o katerih podrobnosti tukajšnji mediji za zdaj ne poročajo, kitajski opazovalci pa so prepričani, da se nanašajo na povečanje gospodarske pomoči. Najbrž ni treba posebej omenjati, s čigave in v katero smer.
»Povzemanje preteklosti in načrtovanje prihodnosti,« se glasi delovni naslov Wen Jiabaovega obiska v Severni Koreji. Glede prvega dela se bo verjetno izvrstno razumel s svojimi sogovorniki, ki so vedno pripravljeni na obujanje spominov na junaške boje proti Japoncem, Američanom in ostalim imperialistom, o prihodnosti pa se bo kitajski premier resnično pogovarjal le s Kim Džong Ilom osebno, ki edini odloča o tem, ali bo Severna Koreja poslala svojega odposlanca na nadaljevanje večstranskih pogajanj o denuklearizaciji, kar kitajska stran tokrat odkrito pričakuje, zahteva in celo diskretno pogojuje, kot nujno popuščanje v zameno za hrano, energijo in politično varstvo pred mednarodnimi sankcijami.
Med visokimi komunističnimi funkcionarji obstaja poseben protokol pozdravljanja, v katerem je objem z obema rokama in prisrčno trepljanje po hrbtu znamenje najvišjega meddržavnega prijateljstva. Tako sta se na pjongjanškem letališču pozdravila Wen in Kim. Čeprav sta istih let (Wen je 67 let dopolnil prejšnji mesec, Kim pa februarja), so bila napeta lica in mladeniški korak kitajskega premiera pravo nasprotje zgubanemu obrazu in okornim gibom severnokorejskega voditelja. Edina stvar, ki jo je bivši ameriški predsednik Bill Clinton po svojem nedavnem obisku v tej državi razkril javnosti, je bila njegova ocena, da je Kim »dobrega zdravja«, kar je morda najpomembnejši podatek, na katerem bi lahko temeljil novi ciklus pogajanj o denuklearizaciji.
Je pa prav tako možno, da se Kim Džong Il le veliko bolje počuti, kot pred letom dni, da pa še vedno ni dovolj zdrav za potezo, ki jo zdaj od njega pričakujeta tako Kitajska kot Amerika: da se loti popolnega razoroževanja.
O tej temi se bo severnokorejski vodja, ki je z nedavno spremembo ustave dobil status »vrhovnega vodje«, z Wenom osebno pogovarjal v ponedeljek in takrat bo tudi kitajski premier pokazal svojo diplomatsko spretnost. Analitiki v Pekingu pričakujejo, da bo Kim razglasil vrnitev k pogajanjem o denuklearizaciji, a brez izrecne obljube, da se bo odrekel jedrski bombi in medcelinskim raketam.
Med enim od številnih obiskov njegovega pokojnega očeta Kim Il Sunga v Pekingu je ta Mao Zedongu prišepnil, da »morata biti brata v ideologiji pa tudi brata v jedrski tehnologiji«. A Mao mu ni hotel dati jedrske bombe, saj je trdil, da je cilj komunizma svetovni mir. Kim Džong Il je Wen Jiabaa pričakal tri dni po vojaški paradi, na kateri je Kitajska prikazala svoje najnovejše jedrsko orožje. Če je parado spremljal po televiziji, je še toliko manj verjetno, da bo pripravljen razstaviti svoje jedrske konice.
