Tiskane izdaje
Globalna nogometna ureditev je v nedeljo dobila novega voditelja, že v ponedeljek pa je bila Latinska Amerika pripravljena na drugačno spreminjanje sveta. Velika tekma se je namreč začela že konec tedna, ko sta predsednika Rusije in Kitajske začela svoji turneji po tej celini.
Poti Vladimirja Putina in Xi Jinpinga se bosta križali v torek v Braziliji, kjer se bosta udeležila srečanja voditeljev držav Brics (Brazilija, Rusija, Indija, Kitajska in Južna Afrika), oba pa bosta tam govorila o »novi arhitekturi svetovne ureditve«. Morali bi jo, bosta povedala, obrniti z glave na noge, temeljiti pa bi morala na sodelovanju »jug-jug«, saj se je težišče razvoja že tako ali tako premaknilo z bogatega »severa« k velikim državam v razvoju.
Medtem ko je dal Putin odkrito vedeti, da bi s svojo navzočnostjo v latinskoameriških državah rad pomagal vzpostaviti ravnotežje, ki bi zmanjšalo prevlado ZDA, je Xi po kitajsko nevsiljivo prepustil opazovalcem, da so sami ugotovili, da je njegovo turnejo po ameriškem »dvorišču« mogoče primerjati z nedavnim obiskom Baracka Obame v jugovzhodni Aziji. V kitajski viziji »arhitekture« nove ureditve sta najpomembnejša nosilna stebra Amerika in Kitajska, sledita jima Rusija in EU, nato pa vsi preostali (celo Indija) v ozadju skrbijo samo za notranje oblikovanje, pri katerem je simetrija najpomembnejša lastnost ravnotežja.
Skupna točka – Kuba
Pri izbiri poti sta se ruski in kitajski predsednik odločila za skupno točko. Putin je začel svoje potovanje na Kubi, Xi pa bo tam prihodnji teden končal svojo turnejo. Ruski vodja se je že rokoval s 87-letnim Fidelom Castrom, ki velja za njegov vzor že zato, ker je vladal skoraj pol stoletja, kitajski predsednik pa se bo šele čez nekaj dni sestal z El Comandantom. Avtoritativni Xi gotovo hotel, da bi ga tako klicali v Zhongnanhaiju (pekinški rezidenci najvišjih partijskih voditeljev).
Boj za Fidelovo naklonjenost morda ni najpomembnejša naloga Putinovega in Xijevega potovanja po Latinski Ameriki, vendar je Kuba za oba pomembna odskočna deska za širitev vpliva na tej celini. Ruski predsednik je določil visoke standarde že takrat, ko je duma tik pred njegovim obiskom potrdila odpis 90 odstotkov kubanskega dolga, ki se ga je v času Sovjetske zveze nakopičilo za približno 32 milijard dolarjev. Zadnji obrok, vreden 3,5 milijarde, bo Rusija vložila v kubanske razvojne projekte, med drugim tudi v pridobivanje nafte iz podmorskih nahajališč, ki bi lahko vsebovala nekaj deset milijard sodov nafte.
Prav zaradi tega odkritja bo Kuba postala še boljša prijateljica velike Kitajske. Toda Xi se bo pogovarjal s Fidelom o drugačni »revoluciji«. Ne o tisti, ki se je začela pred davnimi leti, ampak o tisti, ki šele grozi regionalnim levičarskim voditeljem, ki stežka ohranjajo naklonjenost ljudstva in tonejo čedalje globlje zaradi gospodarskih težav in socialnih kriz. Razlika med ruskim in kitajskim predsednikom na latinskoameriških tleh je očitna že zato, ker je Putin svojo pot izbral po jasnem načelu: obiskal bo države, ki niso kritizirale Moskve zaradi aneksije Krima pri glasovanju v ZN. Poleg Kube se je pred odhodom v Brazilijo ustavil še v Argentini, oglasil pa se je tudi v Nikaragvi, ki je popolnoma zavrnila resolucijo OZN in je bila ena od redkih držav, ki so skupaj z Moskvo priznale neodvisnost Južne Osetije in Abhazije.
Kotiček za revolucijo
Xi mora v Latinski Ameriki upoštevati bolj zapletena načela. Res je, da bosta kitajski tajkun Wang Jing in njegova družba, ustanovljena v Hongkongu, podprla izkopavanje 282 kilometrov dolgega prekopa v Nikaragvi – projekt je vreden 40 milijard dolarjev, kar je približno štirikrat več od letnega bruto družbenega dohodka te države –, toda morda se bo Xi prav zato tokrat izognil neposrednemu srečanju s predsednikom Danielom Ortego. Uradni Peking namreč vztrajno trdi, da nima nič skupnega z velikopoteznim prekopom svojega 41-letnega milijarderja in da ne namerava strateško izzivati ZDA, čeprav se je odločila povezati Karibsko morje s Tihim oceanom in v državi z levičarsko vlado zgraditi dve globokomorski pristanišči, dve prosti transportni območji, mednarodno letališče, železnico in seveda naftovod.
Xi bo po srečanju voditeljev držav v brazilski Fortalezi obiskal Venezuelo, nato pa se bo po Putinovih stopinjah odpravil v Buenos Aires in Havano. Poskušal bo okrepiti zavezništva z latinskoameriškimi partnerji in si hkrati prizadeval utrditi dosedanje stanje v tamkajšnjih državah, na katere se Kitajska noče preveč zanašati, če ne more zagotovo vedeti, kako politično in socialno stabilne so. Z Venezuelo je Kitajska vzpostavila pristne, celo strateške odnose med vladanjem Huga Chaveza. Po njegovi smrti je partnerstvo utemeljeno na kitajskem posojilu, vrednem več kot 50 milijard dolarjev in povezanem z dostavo nafte (Iz Venezuele pridobiva približno šest odstotkov nafte). Že takrat, ko je bil Chavez še živ, je Peking začelo skrbeti zaradi kaotičnega poslovanja njegovih naftnih družb, zdaj pa mora Xi predvsem preveriti, ali bo Nicolas Maduro sploh lahko obvaroval državo pred kaosom in preprečil opoziciji prihod na oblast. Opozicija namreč ni naklonjena Kitajski in ima popolnoma drugačne načrte za prihodnost države.
Nekateri politični analitiki menijo, da bo prav zato Xi obiskal Kubo. Z Raulom Castrom se bo uradno, s Fidelom pa neuradno pogovoril o tem, kaj bi bilo mogoče storiti za utrditev Madurovega položaja. El Comandante in kitajski pragmatiki so tako končno odkrili nekaj, kar velja za njihov skupni interes. Fidelu nikoli ni bilo preveč všeč, da se je Kitajska začela spreminjati v kapitalistično obarvano komunistično silo, zdaj pa bi morda lahko imel za svojo zvestobo azijskim bratom drugačne razloge. V novi arhitekturi svetovne ureditve je treba ohraniti kotiček za revolucijo. In nihče ga ne zna bolje oblaziniti z dolarji kakor prav Kitajska in njeni milijarderji.
