Komu ob bok se bo postavila OPCW?

Predstavljamo zadnjih nekaj dobitnikov Nobelove nagrade za mir.

Objavljeno
11. oktober 2013 14.38
reut*Ahtisaari
Ma. Ja., Delo.si
Ma. Ja., Delo.si

Lani je Nobelovo nagrado za mir prejela Evropska unija. Norveški odbor ji jo je podelil, ker je v več kot šestih desetletjih obstoja pripomogla k spodbujanju miru in sprave, demokracije in človekovih pravic v Evropi. Evropska politika že dolgo ni pokazala takšne enotnosti in skupnega zadovoljstva kot po objavi novice, da bo Nobelova nagrada za mir podeljena EU. Ko je predsednik José Manuel Barroso nastopil pred časnikarji, je govoril o veliki časti za 500 milijonov prebivalcev EU, za članice in evropske institucije. Vseeno je lanska izbira Norveškega odbora sprožila številne polemike, izboru pa so nasprotovali tudi nekdanji nagrajenci, med njimi južnoafriški nadškof Desmond Tutu, ustanoviteljica mirovnega gibanja za Severno Irsko Mairead Corrigan Maguire in argentinski borec za človekove pravice Adolfo Perez Esquivel Adolfo Perez Esquivel, ki so na norveški odbor naslovili protestno pismo, b katerem so zapisali, da Evropska unija ni takšen borec za mir, ki bi ustrezal ideji ustanovitelja nagrade Alfreda Nobela.

Leta 2011 je odbor nagrado za mir podeli trem borkam za pravice žensk, več demokracije in nenasilno reševanje družbenih nasprotij: predsednici Liberije Ellen Johnson Sirleaf, ki je po mnenju Nobelovega odbora »pripomogla k zagotavljanju miru v Liberiji, podpiranju gospodarskega in socialnega razvoja ter krepitvi položaja žensk«; njeni rojakinji Leymah Gbowee, ki je po mnenju Nobelovega odbora zaslužna za »mobilizacijo in organizacijo žensk ne glede na etnične in verske ločnice, da so te pripomogle h koncu dolge vojne v Liberiji in zagotovile udeležbo žensk na volitvah«; in 32-letni novinarki Tavakul Karman, ki je imela po mnenju odbora »v zelo težkih okoliščinah, tako pred arabsko pomladjo kakor med njo, vodilno vlogo v boju za pravice žensk ter demokracijo in mir v Jemnu«.

Leta 2010 je nagrado dobil kitajski disident Liu Xiaobo, norveški odbor pa mu jo je podelil za dolgotrajen nenasilen boj za temeljne človekove pravice na Kitajskem. Nagrado je posvetil žrtvam tiananmenskega pokola leta 1989, kjer so v eni noči pobili več tisoč ljudi. Ne glede na to, kaj so hoteli s podelitvijo Nobelove nagrade za mir sporočiti kitajskim oblastem zaradi neizpolnjenih obljub o izboljšanju človekovih pravic, je nagrada dosegla le nasprotni učinek: priprli so številne svobodomiselne intelektualce in aktiviste, ki so hoteli proslaviti podelitev nagrade Liu Xiaoboju, in poostrili cenzuro v kitajskih medijih.

Leta 2009 so nagrado podelili ameriškemu predsedniku Baracku Obami, in sicer za njegova »izjemna prizadevanja za okrepitev mednarodne diplomacije in sodelovanja med narodi«. Odločitev norveškega Nobelovega odbora je v svetu povzročila nemalo začudenja. Obama je namreč Nobelovo nagrado dobil povsem nepričakovano, saj je bil pred iztekom roka za nominacijo 1. Februarja 2009 v Beli hiši šele slaba dva tedna. Vseeno je Norveški odbor zagovarjal svojo odločitev. V obrazložitvi nagrade je med drugim dejal, da je »Obama kot predsednik ustvaril novo ozračje v mednarodni politiki«, večstranska diplomacija je tudi po njegovi zaslugi spet dobila osrednjo vlogo, Washington pa je začel resneje upoštevati Združene narode in druge mednarodne organizacije.

Pred njim je leta 2008 nagrado prejel nekdanji finski predsednik Martti Ahtisaari za »njegovo pomembno prizadevanje za razrešitev mednarodnih konfliktov na več celinah in v več kot prestižno treh desetletjih«. Nekdanji finski predsednik in dolgoletni mirovni posrednik je bil v igri za to priznanje sicer že nekaj let zapored. Nagrada za mir je prišla v prave roke, saj so Ahtisaarijeve mirovne misije veliko prispevale k mirnejšemu svetu in »bratstvu med narodi« v duhu Alfreda Nobela, so svojo odločitev pojasnili v Oslu.