Konca arbitražne sage ni niti na obzorju

Bruselj – Ustna obravnava glede dopustnosti slovenske tožbe Hrvaške pred Sodiščem EU je vsaj nakazala, kako se utegnejo sodniki lotiti zadeve in kakšne dileme se pojavljajo v njihovem razmišljanju pri obravnavi vprašanja.
 

Kakšni bodo naslednji koraki?

Sodniki bodo v prihodnjih mesecih proučevali zadevo. Generalni pravobranilec Priit Pikamäe bo 6. novembra objavil svoje predloge in mnenje, ali je tožba dopustna. Nato bodo o dopustnosti odločali sodniki in mnenje pravobranilca nikakor ne vpliva na njihovo odločitev. Na podlagi prakse ni mogoče sklepati o njihovi odločitvi. V zadnjem primeru tožbe države proti državi (Avstrija proti Nemčiji glede avtocestne dajatve) so sodniki odločili drugače, kot je predlagal pravobranilec. Nemške vinjete so razglasili za neskladne s pravom EU.
 

Kakšni so prvi scenariji?

Sodniki bodo o dopustnosti odločili v tednih ali mesecih po objavi pravobranilčevega mnenja. Njihova odločitev ni nujno le »da« ali »ne«. Ugotovijo lahko delno dopustnost tožbe, denimo zgolj glede dolžnosti lojalnega sodelovanja in kršenja ribolovne uredbe EU. Arbitražna razsodba bo seveda še naprej veljala in bo po mednarodnem pravu odločena zadeva, četudi bi sodniki odločili, da je tožba nedopustna in da kot sodišče EU niso pristojni za ukvarjanje z njo.


 

Se že izrisuje prevladujoče mnenje sodnikov?

Ne. A na obravnavi je bilo opazno razumevanje za argumentacijo Slovenije. Odvetnica Hrvaške se je morala velikokrat braniti in ni najbolj prepričljivo predstavljala argumentov. Najočitneje je slovensko argumentacijo podprla italijanska sodnica Lucia Serena Rossi. Arbitražno razsodbo je v kontekstu mednarodnega prava skladno z logiko Zagreba obravnaval češki sodnik Jiří Malenovský. Tudi predsednik Sodišča EU in velikega senata Koen Lenaerts je nastopil z bolj dvoumnimi komentarji. V senatu s 15 člani sta sicer še sodnik iz Slovenije in Hrvaške, Marko Ilešič in Siniša Rodin. Pravila o sodelovanju sodnika iz tožeče in tožene stranke ni. Senati so sestavljeni z redno rotacijo sodnikov.
 

Kaj je glavna dilema?

Zdi se, da bodo morali sodniki pretehtati, ali obstaja nedvoumna povezava med neizvajanjem arbitražne razsodbe in kršitvami prava EU. Med samo ustno obravnavo so poskušali razjasniti, kje točno stojita strani. Čeprav je bila razprava namenjena vprašanju dopustnosti, so se lotevali vsebinskih stvari, predvsem glede ribolova. Ker je ribolovni režim v obmejnem pasu v zvezi z arbitražno razsodbo omenjen tako v ribolovni uredbi EU kot tudi v hrvaški pristopni pogodbi, utegne biti vezni člen zadeve z evropskim pravom. Slovenska stran pričakuje, da bodo – kot so že prej v sodni praksi – kršitev dolžnosti lojalnega sodelovanja iz Pogodbe o EU povezali s katero od konkretnih očitanih kršitev evropskega prava.


 

Kdaj bo znana odločitev o tožbi?

Če ugotovijo (delno) dopustnost tožbe, se bodo lotili še vsebinskih vprašanj. Slovenija očita Hrvaški kršitve načela lojalnega sodelovanja, ribolovne uredbe, zakonika o gibanju ljudi, direktive o prostorskem načrtovanju. Sklicano bo še eno zaslišanje in pričakovano je, da pred koncem prihodnjega leta končne odločbe ne bo. Neformalno se omenja, da bi bila odločitev lahko sprejeta med koncem hrvaškega predsedovanja Svetu EU 30. junija prihodnje leto in začetkom slovenskega predsedstva leto pozneje. Če Hrvaška na koncu izgubi, bodo morale biti kršitve še odpravljene v praksi.
 

Kakšna je vloga evropske komisije?

Njena pravna služba je junija odgovorila na vprašanja sodišča. Odgovori so sicer tajni, a iz razprave na sodišču in sklicevanja nanje je mogoče sklepati, da je Slovenija z njimi manj zadovoljna, kot je bila z znamenitim pravnim mnenjem iz lanskega leta, v katerem so skoraj v celoti podprli slovensko argumentacijo. Za Slovenijo je neugodna predvsem ugotovitev, da ribolovni režim v obmejnem pasu ni v veljavi (ker arbitražna razsodba ni implementirana). Kljub temu slovenska stran vztraja, da so odgovori Bruslja v kontekstu razprave o dopustnosti tožbe pozitivni.