Koncentracijsko taborišče 
v središču Minska

Moskva – Izpoved z naslovom Koncentracijsko taborišče v središču Minska je srhljiva pripoved o mučenju v celicah beloruske tajne službe KGB, o katerem je že seznanil Odbor Združenih narodov proti mučenju. Na podlagi njegovega pisma je estonska oblast Evropsko unijo pozvala k še ostrejšim sankcijam proti beloruskemu režimu. Poleg že uvedene prepovedi potovanja za predsednika Aleksandra Lukašenka in njegove tesne sodelavce pozivajo tudi k uvedbi gospodarskih sankcij proti beloruskemu režimu in njegovim pomagačem. Tudi vsem podjetjem, ki mu omogočajo, da se drži na oblasti.

»Jaz, Ales Mihaljevič, kandidat na predsedniških volitvah leta 2010, sem podpisal pismo, v katerem sem se zavezal, da ne bom razkril, kaj se je dogajalo med preiskavo. Ne glede na to imam za svojo dolžnost razkriti, kaj so v priporu KGB počeli s priprtimi,« je zapisal v uvodu pisma, ki se bere kot kultni Arhipelag gulag, v katerem je Aleksander Solženicin opisal trpljenje v sovjetskih delovnih taboriščih.

Po avtorjevih navedbah se je vse skupaj začelo, ko je zavrnil ponudbo, da na televiziji prebere izjavo, v kateri bi blatil preostale zaprte predsedniške kandidate. »Ljudje s črnimi maskami čez obraz in brez identifikacije so me izvlekli iz celice, me vklenili v lisice in me po stopnicah odvlekli v kletne prostore,« kar je postala praksa, ki so jo ponavljali najmanj šestkrat na dan. Med tako imenovano telesno preiskavo se je moral skupaj z drugimi zaporniki sleči do golega in z rokami, naslonjenimi na steno, več kot 40 minut stati v prostoru, kjer temperatura ni presegla 10 stopinj Celzija.

Streti so jih poskušali tudi z odvzemom pravice do spanja, saj so luči ostale prižgane tudi ponoči: »Ležati smo morali z obrazom pod močno lučjo, zaradi česar zdaj slabše vidim.« Celico, ki ni imela ventilacije, so večkrat na dan pobarvali z oljno barvo, zaprti pa so v njej morali ostati, dokler se barva ni posušila. Kljub zdravstvenim težavam so jim dostop do zdravnika omogočili samo na določen dan v tednu, kratili so jim pravico do odvetnika, ne glede na nizke temperature pa so na sprehod morali tudi tisti, ki niso imeli primernih oblačil. »Sobo sem delil z državljanom Afganistana, ki je bil zaprt v času vladanja talibov. Rekel je, da sicer niso imeli tako modernih postelj, vendar so z ljudmi ravnali lepše,« je naredil primerjavo.

V dramatičnem zapisu je razkril še, da so ga izpustili šele, ko je podpisal izjavo o molčečnosti ter dogovor o sodelovanju s KGB, česar pa da ni storil zaradi pritiska ali mučenja, ampak želje, da ves svet seznani s tragedijo v beloruskih zaporih. »Javno izjavljam, da nikoli nisem bil in nikoli ne bom agent KGB. S to izjavo se odrekam vsemu, kar sem podpisal v priporu. Storil bom vse, kar je v moji moči, da koncentracijsko taborišče v središču Minska izgine za vedno,« je sklenil svoj zaporniški dnevnik.