Končno iz sence?

Že v prihodnjih dveh tednih naj bi na jugu Libanona namestili približno pet tisoč pripadnikov mirovnih enot, torej minimalno število mednarodnih vojakov, ki jih Izrael zahteva za popoln umik z zasedenega ozemlja sosednje države. Tam je v 33 dneh vojne umrlo 1100 civilistov, med njimi tretjina starih manj kot 12 let, kakih 4000 se jih zdravi zaradi hudih ran, četrtina prebivalstva, ki je bila pred izstrelki prisiljena pobegniti, pa se nadeja trajne(jše)ga miru. Tudi stockholmska konferenca darovalk se je končala več kot uspešno, kajti za kratkoročno pomoč razdejanemu območju so zbrali 950 milijonov dolarjev, kar dvakratno presega načrtovani znesek.

Čeprav se članice tudi tokrat niso mogle ogniti razhajanjem in taktiziranju, je prav najnovejša zaostritev – pa naj zveni še tako cinično – prinesla Uniji nenadejano priložnost, da se uveljavi kot ključni dejavnik pomirjanja napetosti in celo iskanja politične rešitve v Libanonu, kamor se ZDA – že zavoljo naklonjenosti Izraelu – pač ne morejo podati. Nenadna afirmacija je obenem povečala apetite Unije, ki si že leta s težavo prizadeva, da bi se ob čezatlantski zaveznici uveljavila kot pomembna igralka na svetovnem odru.

Poseg v libanonsko krizo naj bi kot blagodejni balzam deloval na doslej neuresničene ambicije Unije, ki si še ni opomogla od šoka po očitnem padcu ustavne pogodbe, s katero so si v skupnosti obetali “pravcatega” zunanjega ministra. Toda zadovoljstvo ob politični afirmaciji, ki vnovič krepi težnje po vidnejšem vplivu Evrope pri krmarjenju mirovnega procesa na celotnem Bližnjem vzhodu, utegnejo v senco potisniti nova čezatlantska nasprotja. Medtem ko se ZDA zavzemajo za odločno rožljanje s progresivnimi sankcijami proti Iranu, ker nadaljuje bogatenje urana, so v Uniji bolj zadržani do zaostrovanja s Teheranom in celo želijo prevzeti pobudo na pogajanjih, kajti finski zunanji minister Erkki Tuomioja meni, da je evropska diplomacija v ugodnejšem položaju za deblokiranje spornega jedrskega dosjeja.