Slabi dve leti po odkritju enega največjih naftnih polj na zahodni polobli se Brazilci prvič predstavljajo v svoji novi vlogi: kot naftna velesila. Peta največja država po številu prebivalcev bo v nekaj letih najverjetneje postala osma največja proizvajalka črnega zlata na svetu. Kljub svetlim napovedim glede prihodnosti države pa se je bati pojava samouničevanja lastnega gospodarstva, podobnega tistemu, ki je doletelo z nafto bogato Nigerijo. Brazilija, ki je lani prvič v svoji zgodovini dosegla energetsko neodvisnost, namerava večino atlantskih naftnih nahajališč prepustiti v upravljanje podjetju, katerega lastnica je država.
Večdesetletno prizadevanje oblasti za energetsko neodvisnost države se je na koncu obrestovalo, Brazilijo pa postavilo v ospredje skupine držav v razvoju in iz nje naredilo tako imenovanega globalnega igralca.
Toda početje brazilskega vodstva postaja po pisanju ameriškega tednika Newsweek vse bolj nepredvidljivo. Napovedana uvedba novega modela upravljanja, s katerim bi vlada po svoji volji omejevala izkoriščanje naftnih črpališč, napoveduje doslej najkorenitejši zasuk v levo. Spremenjena zakonodaja, ki bo nadomestila še veljavni sistem dodeljevanja koncesij - ta po svetu velja za enega izmed najboljših -, bo ponovno uvedla monopol največjega državnega energetskega giganta Petrobras. Predlagani model v nasprotju s starim namreč ne temelji na konkurenčnosti ter iniciativnosti zasebnih vlagateljev, ki prevzamejo posledice morebitnega neuspeha, temveč jim tako rekoč za vsako ceno vsiljuje partnerstvo z državnim podjetjem.
Opustitev vsakršne konkurenčnosti na domačem energetskem trgu lahko Braziliji prinese zelo malo koristi, kar je tudi v nasprotju s pričakovanjem vladajoče levice. Gospodarska rast in razvoj na podlagi črpanja nafte namreč nista vselej soodvisna. Pogosto, kakor so tega že vajeni predvsem v nekaterih z nafto bogatih afriških državah, nastane svojevrsten paradoks, ko naraščanje količine načrpane nafte v celoti res prinese več denarja, vendar je njegova porazdelitev izrazito neenakomerna in nepregledna. V zadnjih treh desetletjih nigerijskim oblastem na primer ni uspelo zagotoviti ustreznega upravljanja izrazito monopoliziranega energetskega trga. Še več, po podatkih Mednarodnega denarnega sklada (IMF) se je v tej državi prav v času najhitrejšega razvoja podvojilo število ljudi, ki morajo preživeti z manj kot dolarjem na dan.
Več v petkovi tiskani izdaji Dela