Korak v napačno smer?

Slabi dve leti po odkritju enega največjih naftnih polj na zahodni polobli se Brazilci prvič predstavljajo v svoji novi vlogi: kot naftna velesila. Večdesetletno prizadevanje oblasti za energetsko neodvisnost države se je na koncu obrestovalo.

Objavljeno
16. oktober 2009 11.50
J.K.
J.K.
Slabi dve leti po odkritju enega največjih naftnih polj na zahodni polobli se Brazilci prvič predstavljajo v svoji novi vlogi: kot naftna velesila. Peta največja država po številu prebivalcev bo v nekaj letih najverjetneje postala osma največja proizvajalka črnega zlata na svetu. Kljub svetlim napovedim glede prihodnosti države pa se je bati pojava samouničevanja lastnega gospodarstva, podobnega tistemu, ki je doletelo z nafto bogato Nigerijo. Brazilija, ki je lani prvič v svoji zgodovini dosegla energetsko neodvisnost, namerava večino atlantskih naftnih nahajališč prepustiti v upravljanje podjetju, katerega lastnica je država.

Večdesetletno prizadevanje oblasti za energetsko neodvisnost države se je na koncu obrestovalo, Brazilijo pa postavilo v ospredje skupine držav v razvoju in iz nje naredilo tako imenovanega globalnega igralca.

Toda početje brazilskega vodstva postaja po pisanju ameriškega tednika Newsweek vse bolj nepredvidljivo. Napovedana uvedba novega modela upravljanja, s katerim bi vlada po svoji volji omejevala izkoriščanje naftnih črpališč, napoveduje doslej najkorenitejši zasuk v levo. Spremenjena zakonodaja, ki bo nadomestila še veljavni sistem dodeljevanja koncesij - ta po svetu velja za enega izmed najboljših -, bo ponovno uvedla monopol največjega državnega energetskega giganta Petrobras. Predlagani model v nasprotju s starim namreč ne temelji na konkurenčnosti ter iniciativnosti zasebnih vlagateljev, ki prevzamejo posledice morebitnega neuspeha, temveč jim tako rekoč za vsako ceno vsiljuje partnerstvo z državnim podjetjem.

Opustitev vsakršne konkurenčnosti na domačem energetskem trgu lahko Braziliji prinese zelo malo koristi, kar je tudi v nasprotju s pričakovanjem vladajoče levice. Gospodarska rast in razvoj na podlagi črpanja nafte namreč nista vselej soodvisna. Pogosto, kakor so tega že vajeni predvsem v nekaterih z nafto bogatih afriških državah, nastane svojevrsten paradoks, ko naraščanje količine načrpane nafte v celoti res prinese več denarja, vendar je njegova porazdelitev izrazito neenakomerna in nepregledna. V zadnjih treh desetletjih nigerijskim oblastem na primer ni uspelo zagotoviti ustreznega upravljanja izrazito monopoliziranega energetskega trga. Še več, po podatkih Mednarodnega denarnega sklada (IMF) se je v tej državi prav v času najhitrejšega razvoja podvojilo število ljudi, ki morajo preživeti z manj kot dolarjem na dan.

Več v petkovi tiskani izdaji Dela